Prispevki za novejšo zgodovino, Vol. 65, No. 2 (2025)

65 2 (2025) ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI 2 INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO INŠTITUT ZA NOVEJŠO ZGODOVINO PRISPEVKI ZA NOVEJŠO ZGODOVINO Letnik LXV Ljubljana 2025 Številka 2 Prispevki za novejšo zgodovino Contributions to the Contemporary History Contributions a l’histoire contemporaine Beiträge zur Zeitgeschichte UDC/UDK 94(497.4) "18/19 " ISSN 0353-0329 (tiskana izdaja) 2463-7807 (spletna izdaja); https://ojs.inz.si/pnz DOI https://doi.org/10.51663/pnz.65.2 Uredniški odbor/Editorial board: dr. Jure Gašparič (glavni urednik/editor-in-chief), dr. Mojca Šorn (namestnica glavnega urednika), dr. Andrej Pančur, dr. Marko Zajc, dr. Filip Čuček, Mihael Ojsteršek, Neja Blaj Hribar, dr. Ivan Sablin, dr. Martin Moll, dr. Adéla Gjuričová, dr. Andreas Schulz Lektura/Reading: dr. Andreja Jezernik (slov.), Linda Kosmyryk (ang.) Prevodi/Translations: Studio S.U.R, Barbara Skubic Bibliografska obdelava/Bibliographic data processing: Ana Cvek Izdajatelj/Published by: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, tel. (386) 01 200 31 20, fax (386) 01 200 31 60, e-mail: jure.g[email protected] Sofinancer/Financially supported by: Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije/ Slovenian Research and Innovation Agency Računalniški prelom/Typesetting: Studio Aleja d.o.o. Tisk/Printed by: Medium d. o. o. Cena/Price: 15,00 EUR Zamenjave/Exchange: Inštitut za novejšo zgodovino/Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana Prispevki za novejšo zgodovino so indeksirani v/are indexed in: Scopus, ERIH Plus, Historical Abstract, ABC-CLIO, PubMed, CEEOL, Ulrich’s Periodicals Directory, EBSCOhost Številka vpisa v razvid medijev: 720 Za znanstveno korektnost člankov odgovarjajo avtorji/ The publisher assumes no responsibility for statements made by authors Fotografija na naslovnici: Heinrich Wettach v dvorani ljubljanske Filharmonije med slikanjem ene od dveh slik za ljubljanski hospic, 1910, fotografija. Hrani Mestni muzej Ljubljana. 3 Vsebina Razprave – Articles Jurij Perovšek, »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo od ustanovitve Slovenskega društva 1891 do napovedi I. slovenskega katoliškega shoda 1892 / “Who Sows Discord?”. The Confrontation between Progressives (Liberals) and the Catholic Side from the Founding of the Slovenian Society in 1891 to the Announcement of the First Slovenian Catholic Congregation in 1892 ................................................................ 10 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić, Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi / In-between Identity and Entrepreneurs in the Slovenian Lands during the Austro-Hungarian Era ..................... 31 Filip Čuček, »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, pustili so pa reke na Spodnjem Štajerskem, […] da divjajo […] in delajo neprecenljivo škodo«. Regulacija Savinje med Prihovo in Levcem (1876–93) in njene posledice / “Almost All the Rivers in Upper and Central Styria Have Been Regulated, While the Rivers in Lower Styria Have Been Left […] to Run Wild […] and Cause Inestimable Damage.” Regulation of the River Savinja between Prihova and Levec (1876–93) and Its Consequences.......................... 54 Tereza Prešeren, Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti: vpliv demografskih sprememb na proizvodnjo / Industrial Food Processing in a Changing Reality: The Impact of Demographic Change on Production .............. 78 Beti Žerovc, Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach (1858–1929), I. The Painter’s Beginnings and Settling in Ljubljana / Kulturnozgodovinski oris življenja slikarja Heinricha Wettacha (1858–1929), I. Začetki in ustalitev slikarja v Ljubljani ............................................................ 98 Mira Delavec Touhami, Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg / Between Fame and Oblivion – Norbert von Wurzbach, the Noble Tannenberg .................................................................................................................................. 118 Robert Devetak, »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva na sodelovanje med Gorico in Novo Gorico / “Who Finds a Friend Finds a Treasure”. The Impact of the Friendship Marches on the Cooperation between Gorizia and Nova Gorica ................................................................ 135 4 Jan Slaviček, Education, Science, and Research under the Technocratic and Ideological Prism: A View through the Lens of the Central Committee of the Communist Party of Czechoslovakia’s Conceptual Documents during the Two “Normalisation” Decades / Izobraževanje, znanost in raziskovanje skozi tehnokratsko in ideološko prizmo: pogled skozi lečo konceptualnih dokumentov centralnega komiteja komunistične partije Češkoslovaške v dveh »normalizacijskih« desetletjih .............................................................................................. 158 Dragana Gundogan, Nataša Milićević, Segregated Special Education for Visually Impaired Children in Socialist Serbia – Isolation and/or Preparation for Life and Work? / Segregirano posebno izobraževanje slepih in slabovidnih otrok v socialistični Srbiji – izolacija in/ali priprava na življenje in delo? ................... 179 Jure Skubic, Družboslovno raziskovanje nasilja nad ženskami v politiki na družbenih omrežjih: inovativne metode in tehnike / Violence against Women in Politics in Social Science Research: Innovative Methods and Techniques ................................................................................................................................................. 202 Martina Tonet, Veliki požar 2022: pogledi in stališča glede pogozdovanja pogorele kraške krajine / The Disastrous Fire of 2022: The Views and Attitudes towards the Reforestation of the Burned Karst Landscape............................ 225 Jubileji – Jubilees Ob sedemdesetletnici Damijana Guština (Zdenko Čepič) ................................................................................................................................................ 251 France Kresal – devetdesetletnik (Žarko Lazarević) ............................................................................................................................................ 256 In memoriam Miroslav Stiplovšek (1935–2025) (Jure Gašparič) ................................................................................................................................................. 259 5 Ocene in poročila – Reviews and Reports Elisabeth Leake, Afghan Crucible: The Soviet Invasion and the Making of Modern Afghanistan. (Ivan Sablin) ........................................................................................................................................................ 263 Jasmina Tumbas, »I am Jugoslovenka!«. Feminist Performance Politics during and after Yugoslav Socialism. (Saša Hajzler) ..................................................................................................................................................... 268 Jurij Perovšek, »Napredna fronta«. Organizacijske, idejne in politične poteze slovenskega liberalizma med svetovnima vojnama. (Andrej Rahten) ............................................................................................................................................... 273 Poročilo o mednarodni konferenci »Places of Cross-Border Interaction in History: The Alps-Adriatic Region and Beyond« [Prostori čezmejnega stika v zgodovini: alpsko-jadranska regija in širše] in razstavi »Never Mind the Borders: ljudje, prostori in čezmejne prakse med Alpami in Jadranom« v Novi Gorici. (Jure Ramšak in Mateja Režek) ............................................................................................................. 276 Mateja Jemec Tomazin, Marko Tomazin, Neža Strmole, ur., Gasilski terminološki slovar. (Mojca Šorn) ...................................................................................................................................................... 278 Marko Štepec, Zgodbe spomenikov prve svetovne vojne. (Ivan Smiljanić) ................................................................................................................................................ 280 6Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 7 Uredniško obvestilo Prispevki za novejšo zgodovino je ena osrednjih slovenskih znanstvenih zgodovinopisnih revij, ki objavlja teme s področja novejše zgodovine (19., 20. in 21. stoletje) srednje in jugovzhodne Evrope. Od leta 1960 revijo redno izdaja Inštitut za novejšo zgodovino (do leta 1986 je izhajala pod imenom Prispevki za zgodovino delavskega gibanja). Revija izide trikrat letno v slovenskem jeziku in v naslednjih tujih jezikih: angleščina, nemščina, srbščina, hrvaščina, bosanščina, italijanščina, slovaščina in češčina. Članki izhajajo z izvlečki v angleščini in slovenščini ter povzetki v angleščini. Arhivski letniki so dostopni na Zgodovina Slovenije - SIstory. Informacije za avtorje in navodila so dostopni na https://ojs.inz.si/pnz. Editorial Notice Contributions to Contemporary History is one of the central Slovenian scientific historiographic journals, dedicated to publishing articles from the field of contemporary history (the 19th, 20th and 21st century). It has been published regularly since 1960 by the Institute of Contemporary History, and until 1986 it was entitled Contributions to the History of the Workers’ Movement. The journal is published three times per year in Slovenian and in the following foreign languages: English, German, Serbian, Croatian, Bosnian, Italian, Slovak and Czech. The articles are all published with abstracts in English and Slovenian as well as summaries in English. The archive of past volumes is available at the History of Slovenia - SIstory web portal. Further information and guidelines for the authors are available at https://ojs. inz.si/pnz. 14 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Na napredni strani, za katero sicer socialno vprašanje tako rekoč ni obstajalo,22 so se v tistem času ustavili tudi ob socialističnem gibanju. Pred tem je nezanimanje za socialne probleme spodbudilo krojaškega mojstra Matijo Kunca, da je na prvem javnem shodu Slovenskega društva, 15. februarja 1891 v Ljubljani, opozoril, naj jih vsekakor upoštevajo in uvrstijo v društveni program. Po njegovem opozorilu je društveni odbornik Ivan Tavčar pohitel z odgovorom, da bodo, razumljivo, imeli »gorko srce za slovenskega kmeta in obrtnika«. Več o tem ni govoril, zaželel je le, da bi na prihodnjem društvenem shodu nastopil govornik, ki bo »razvil obrtnikov program in jasno povedal, česa jim treba, katere so njih želje in zahteve. ‚Slovensko društvo‘ bode gotovo z veseljem podpiralo in zagovarjalo vse, kar je potrebno slovenskim obrtnikom, zahtevalo pa tudi, da so obrtniki vedno zavezniki naši, da tudi oni vsprejmo narodni naš program.«23 Glede socialističnega gibanja pa je Slovenski narod ugotavljal, da se socializem širi tudi med slovenskimi delavci. Temu se ni čuditi, saj je siromaštvo pri nas skoraj splošno, delavska beda je velika, socializem pa obljublja vse, kar si kdo želi. Z napredne strani podpirajo zakonita prizadevanja delavskega stanu – »poštenemu delu – poštena plača«, to je naše geslo. »Brez domovinski socijalizem pa bodemo pobijali odločno, ker je le-ta najnevarnejši sovražnik narodnostnega našega prizadevanja.« Sicer pa bodo to kočljivo vprašanje rešili drugi, večji in mogočnejši narodi, nam ne bo preostalo drugega kot sprejeti to, kar bodo dognali hoté ali nehoté. Najbolj strasten nasprotnik socialističnih naukov pri vseh narodih in v vseh deželah pa je politični katolicizem, ki hoče obnoviti srednjeveške družbene razmere.24 Napredna stran je zavračala tudi krščanski socializem. V njem ni videla dejavnika, ki bi lahko predrugačil družbena nasprotja, pač pa le »žleb, po katerem bi radi klerikalci napeljali vodo na svoj mlin«. Katoliško gibanje si je želelo povrniti svojo nekdanjo veljavo in ugled, zato je spremenilo svojo utrjeno taktiko, se oprijelo socialnega vprašanja in skrpalo krščanskosocialni program. Po Narodovem mnenju je bil za Slovence prepir o reševanju socialnega vprašanja odveč, saj na to, kot je že opozoril, ne morejo vplivati. Ponovil je tudi vodilo, da je naloga naprednjakov pobijati brezdomovinski socializem, a tudi tu zaradi njenega zavzemanja za krščanski socializem s katoliško stranjo ne more biti soglasja. Ta je podlaga brezdomovinskega političnega katolicizma, ki ga bodo pobijali, ker je nevaren naši narodnosti in lahko rodi razmere, ki so klasično popisane v povesti 4000.25 Tavčarjev znani politični pamflet26 – »v začetku dokaj duhovito, v končnih poglavjih pa že jako ohlapno zgrajeno persiflažo Mahničevih nazorov«,27 je tedaj objavljal Ljubljanski zvon.28 V času, ko so izhajala prva 22 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina 1848–1895: peta knjiga (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1966), 318. 23 »Prvi javni shod ‚Slovenskega društva‘ v Ljubljani,« 2. 24 »Rudarski shod,« Slovenski narod, 6. 4. 1891, 1. 25 »Nekoliko besed o krščanskem socijalizmu,« Slovenski narod, 11. 4. 1891, 2. Gl. tudi Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 318, 319. 26 Boris Grabnar, »Utopije in antiutopije v slovenski literaturi 19. stoletja,« v: Drago Bajt, ur., Mavrična krila: izbor slovenskih znanstvenofantastičnih zgodb (Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, 1978), 91. 27 Prijatelj, Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 317. 28 [Ivan Tavčar], »4000: času primerna povest iz prihodnjih dôb: po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevésekdo,« Ljubljanski zvon 11, št. 2–12 (1891): 67–73, 131–39, 195–202, 259–66, 323–30, 387–93, 451–60, 515–24, 579–88, 15 Jurij Perovšek: »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo ... nadaljevanja Tavčarjeve povesti, so v Slovenskem društvu posebej poudarili, da niso brezverci, in to na katoliški strani dobro vedo, njihove nasprotne trditve pa so politična nepoštenost. V resnici gre le za eno stvar: boj med inteligenco in neumnostjo!29 Beseda o razdoru Napredna stran se je posebej ustavila ob razmerah, do katerih je prišlo po političnem razdoru na Kranjskem z ustanovitvijo Katoliškega političnega in Slovenskega društva. Ponovila je že izrečeno stališče, da je do nastanka SD privedla brezmejna gospodoželjnost stranke, ki si je po krivici prilastila konservativno ime, uničila staro slovensko složnost in na Kranjskem na dvoje razcepila narodne čete.30 Zdaj blati poštene in zaslužne naprednjake kot brezverce in pravcate pionirje Antikrista, in ni čudno, da je staro načelo calumniare audacter, semper aliquid haeret (pogumno obrekuj, vedno se kaj prime!) učinkovalo na preprosto ljudstvo in SD med njim ni našel povsod pričakovanega odziva. Zato so se odločili, da začnejo izdajati list Rodoljub, ki naj prodre v vse narodne sloje. Njegovo izhajanje so napovedali v začetku junija 1891 in opozorili, da bo list vsakogar, ki bi jih obtoževal delovanja zoper duhovniški stan ali celo zoper vero, postavil na laž. Tudi ne bo enačil visoko spoštovanega (duhovniškega) stanu, ki ima za narod nevenljive zasluge, z nasprotno (politično) stranjo. Njegovo vodilo bo fortiter in re, suaviter in modo (strogo o sami stvari, vendar na blag način).31 SD je, tako kot nasprotna stran, ugotavljal, da je razdor na Kranjskem očiten. Tu delujeta, kot ju je označil, dve »stranki«. Prva se sklicuje na staro konservativno dediščino, druga (napredna stran), ki je do tedaj bolj ali manj živela ob kompromisih in s tem ni nič dosegla, pa se je odrekla polovičarstvu in priznava njun obstoj, »dokler se bodo zagovarjala in zastopala načela, kakor jih sedaj zastopa nam nasprotna stranka«. Ta je v svojem jedru sovražna vsaki narodnosti in je v končni posledici brezdomovinska, ker končno drugačna kot brezdomovinska tudi ne sme biti. To je bilo tedaj udarno naprednjaško geslo zoper katoliško stran. Ta je tudi v kratkem času v blato pokopala najodličnejše slovenske pesnike. Imenuje se konservativna, v resnici pa noče nič ohraniti, ampak razdreti vse, kar smo ustvarili v literaturi in politiki. Če se taki stranki postavimo v bran, da ohranimo, kar smo ustvarili do sedaj, smo v pravem pomenu konservativni mi, a ne ona!32 645–54, 707–18. Slovenski narod je na začetek izhajanja 4000 opozoril 3. 2. 1891 (»Domače stvari: ‚Ljubljanskega zvona‘,« Slovenski narod, 3. 2. 1891, 2). Tavčarjeva povest je v istem letu izšla tudi v knjižni obliki ([Tavčar, Ivan], 4000: času primerna povest iz prihodnjih dôb: po vzorih dr. Ničmaha napisal dr. Nevésekdo: ponatis iz »Ljubljanskega zvona« (Ljubljana: [Ivan Tavčar], 1891)). 29 »‘Slovenskega društva‘ volilni shod,« Slovenski narod, 14. 4. 1891, 2, 3. 30 Prim. tudi Perovšek, »Liberalni pogled na ideološko in politično razhajanje,« 109. 31 »‘Slovenskega društva‘ III. javni društveni shod,« Slovenski narod, 5. 6. 1891, 1, 2. Gl. tudi »Narodno napredna stranka,« Slovenski narod, 9. 6. 1891, 1. »‘Slovenskega društva v Ljubljani‘ prvi letni občni zbor,« Slovenski narod, 29. 12. 1891, 2. 32 Ibid., 2. »Dnevne novice: ‚Slovenska napredna stranka‘,« Slovenec, 6. 6. 1891, 3. Gl. tudi »Narodno napredna stranka,« 1. Dušan Kermavner, Slovenska politika v letih 1879 do 1895: političnozgodovinske opombe k peti knjigi Ivana Prijatelja Slovenske kulturnopolitične in slovstvene zgodovine 1848–1895 (Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1966), 493. 16 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Kot vemo, so bili naprednjaki z dogmatično-zakramentalnega vidika lojalni katoličani v zasebnem življenju, različno pa je bilo njihovo razumevanje določenih razsežnosti krščanstva, točneje katolištva, kot religije. Ta bi morala ostati na zasebni ravni in ne bi smela imeti nikakršnega vpliva na družbeno in politično življenje.33 Izjavljali so, da bodo vedno nastopali proti izrabljanju vere zoper vsakemu izrazitejšemu gibanju narodne ideje. Vera je seveda svetinja našega naroda, a tudi narodnost ni poganstvo, kot se uči v najnovejši dobi. Vera kljub razdoru ni v nevarnosti in tudi razdor se utegne poravnati, če bi duhovščina sprevidela, da hodi kriva pota.34 O razdoru na Kranjskem je skladno s poudarki Slovenskega društva in Slovenskega naroda pisal tudi Rodoljub.35 Oglasil se je še Slovenec, ki je posebej poudaril, da so na Kranjskem povsem razdeljeni na dva nasprotna tabora. »Prt je med nami prerezan«.36 O tem, kaj se je pod njim pokazalo, je poleti 1891 stekla široka polemika med Slovencem in Slovenskim narodom. Polemika je zaznamovala čas od ustanovitve Slovenskega društva leta 1891 do napovedi I. slovenskega katoliškega shoda leta 1892. Kdo seje prepir? Slovenčev pogled Polemiko o vprašanju, kje iskati vzrok, da je na Kranjskem nastopil razdor, so v drugi polovici julija 1891 začeli pri Slovencu v razmišljanju »Kdo seje prepir?«. Pojasnili so, da ga nočejo še bolj razširiti, temveč predvsem sorojakom zunaj Kranjske pojasniti razmere v naši ožji domovini. Potem naj nepristranski bralec sodi, kdo seje prepir in ustvarja pogubni razpor.37 Dobro leto pred tem so na svoje videnje razmer v deželi sorojake zunaj Kranjske opozorili na napredni strani.38 Slovenec je pokazal na obe sprti strani – svojo, konservativno, in napredno, ki jo je dosledno imenoval liberalno. Za katoliško oziroma konservativno stran je opozarjal, da korenini v narodu, ki je konservativen, zvest svojim šegam in navadam in neomahljivo vdan veri svojih pradedov. Konservativna stran hoče ohraniti to, kar so modri ljudje od nekdaj spoznavali kot dobro in pravo, pripisujejo pa ji »klerikalno« ime, ker se ves boj proti njej vodi proti duhovnikom ali klerikom in tistim, ki duhovnikom priznavajo pravico govoriti ne le na prižnici, ampak tudi v javnem življenju. Druga, liberalna stran je tuje seme, ki ga je tok časa prinesel v slovenske kraje. Njene na videz lepe 33 O tem gl. podrobneje Zvonko Bergant, Kranjska med dvema Ivanoma: idejno-politično soočenje slovenskega političnega katolicizma in liberalizma na prehodu iz 19. v 20. stoletje (Ljubljana: Inštitut za globalne politične študije, 2004), 18–20, 99, 103. 34 »‘Slovenskega društva‘ III. javni društveni shod,« 2. 35 »‘Rodoljubu‘ na pot!,« Rodoljub, 4. 7. 1891, 1, 2. »Kdo nas je razdvojil?,« Rodoljub, 1. 8. 1891, 1, 2. 36 »Kdo seje prepir? I.,« Slovenec, 21. 7. 1891, 1. 37 »Kdo seje prepir? III.,« Slovenec, 25. 7. 1891, 1. 38 Perovšek, »Liberalni pogled na ideološko in politično razhajanje,« 101, 102. 17 Jurij Perovšek: »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo ... ideje so v resnici pogubne in škodljive. Na Kranjsko so jih zanesli nemško-liberalni listi in izobraženci, ki so se navzeli tujega duha na študijih v velikih mestih. Izkoreniniti skušajo vse, kar je staro in dobro. To je mednarodna zveza, ki se bori proti krščanskim načelom, cerkvenim naredbam in izvajanju teh načel v praktičnem življenju. Liberalne stranke v tem slabem pomenu besede v Evropi bijejo boj proti veri in cerkvi. To načelo povsod povezuje liberalce proti konservativcem. Ko bi verjeli liberalnemu časopisju, bi pomislili, da ni bolj zabitih, neumnih ali hudobnih ljudi na svetu, kot so konservativci. Slovenska napredna stran je v svojem bistvu liberalna v slabem pomenu besede, slovenski liberalizem je zmes slovenskega duha z nemškim verskim ravnodušjem.39 Slovenec je versko »ravnodušje« predstavil kot zaničevanje ali celo strastno sovraštvo do vernih. Kaže se v napadih, zaničevanju, zmerjanju in grdenju duhovnikov ter težnjo vero odriniti na zadnje mesto z utemeljitvijo, da v politiki in sploh v javnem življenju nima ali vsaj ne bi smela imeti nobene vloge. Liberalna stran dokazuje, da je načelna nasprotnica vere in sploh krščanskega življenja, čeprav ob vsaki priložnosti trdi, da je vera svetinja vsakega Slovenca. »Ali so torej predrzno lažnjivi in farizejski, ali pa toliko zaslepljeni, da sami ne vedó, kaj delajo. Mi se drznemo trditi prvo.«40 Tu je bil Slovenec do napredne strani krivičen, saj je bilo versko čustvo sestavni del njenega bivanjskega vrednostnega vodila; njeno nasprotovanje političnemu katolištvu pa je bilo znano.41 Slovenec je kot vprašljivo navedel tudi istovetenje nasprotne strani z napredkom. »‘Napredek‘ je njih prva bomba proti nazadnjaškim konservativcem.« Takega značaja ji ni priznaval, temveč ji je očital napuh in naduto prevzetnost. »Bistvo omike vaše je ono prevzetno mišljenje, da je vera potrebna kvečjemu še kakemu pastirju v Suhi krajini.«42 Slovenec je zavrnil očitke naprednjakov o brezdomovinskosti in nemškutarstvu slovenskega duhovništva. Spraševal je, ali lahko imenujejo slovenskega duhovnika iz Kranjske, ki bi se pri zadnjem ljudskem štetju (1890) opredelil za Nemca, ali vedó za katerega, ki ne bi bil naročnik slovenskega lista, ali vedó za koga, ki bi grdil slovensko domovino, ne prispeval za slovensko prosveto, bil član Südmarke ali Schulvereina, na prižnici ali drugih krajih učil sovražiti slovenski jezik. Pozval je, naj pridejo na dan z imeni, in postavil vprašanje, zakaj ob pomanjkanju dokazov zlobno sumničijo, da so kranjski duhovniki brezdomovinski in se bratijo z nemškutarji. Posredi je po njihovem mnenju bilo nekaj drugega – da naprednjake boli, ker kranjska duhovščina zdaj resno razmisli, preden odrine gmotna sredstva za njihove »strankarske namene«, to je darove za čitalnice, razne liste in knjige, narodna podjetja in drugo. Zapisal je, da duhovščina tudi zdaj daruje za narod in domovino, toda ne v roke tistih, ki jo grdijo in blatijo, temveč tistim, ki so ostali zvesti stari slovenski zastavi – geslu vse za vero, dom, cesarja. »To, gospôda, Vas boli, ker pogrešate ‚črne‘ živine, ki Vam je delala tlako 39 »Kdo seje prepir? III.,« 1 (Slovenec). Prim tudi »Kdo seje prepir? II.,« Slovenec, 23. 7. 1891, 1. 40 »Kdo seje prepir? II.,« 1 (Slovenec). 41 O tem podrobneje Jurij Perovšek, »Velikonočna misel liberalne strani od razcepa v slovenski politiki 1890 do konca avstrijske dobe 1918,« v: Miha Šimac, ur., Miscellanea (Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 2024), 196–218. 42 »Kdo seje prepir? II.,« 1 (Slovenec). 18 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 mnogo let, držala Vam streme, da ste lezli na konja.« Kranjska duhovščina je spoznala, da ne more več hoditi z »napredno« stranjo, dokler se ta odkrito in resnično ne vrne k stari slovenski zastavi. Žal pa tega ne vidi, kar je Slovenec ponazoril z znanim navedkom iz Goethejevega Fausta: »Die Botschaft hör‘ ich wohl, allein mir fehlt der Glaube«. (Dobro slišim sporočilo, vendar mi manjka vere, tj. temu ne verjamem.)43 Vprašanju sodelovanja duhovščine v javnem življenju je Slovenec namenil opazen poudarek. Spomnil je na pretekli skupni narodni boj duhovništva in posvetne inteligence in pristavil, da je napredna stran začela odrivati duhovnike in njihove somišljenike iz javnega življenja po tem, ko so Slovenci prišli do veljave v ljubljanski mestni in v kranjski deželni hiši. (Slovenci so nasproti Nemcem dobili večino v ljubljanskem občinskem svetu in v deželnem zboru leta 1882 oziroma 1883.) V raznih napevih in oblikah se je po Kranjskem v društvih in časnikih z vedno glasnejšim odmevom razlegala znana, pri nas udomačena pesem: »Der Mohr hat seine Arbeit gethan; der Mohr kann gehen.« (Zamorec je svoje delo opravil; zamorec lahko gre.) Tako je tudi s trditvijo, da vera v politiki nima mesta in bi ga tudi ne smela imeti. Slovenec je temu oporekal in opozarjal, da so verska vprašanja bila in so v najtesnejši zvezi z razvojem posameznih narodov pa tudi držav in njihovih ustanov. Zato se je duhovščina dolžna udeleževati javnega delovanja, predvsem pri volitvah v razna predstavništva.44 Slovenec je poudaril, da so lahko duhovniki po ustavi voljeni v posamezna predstavništva. Duhovščina do tega ni samo upravičena, temveč je po svojem poklicu in ugledu tudi dolžna izvrševati državljanske pravice in dolžnosti. Predvsem je njena sveta dolžnost zagotoviti, da ljudstvo izbere rodoljubne in Cerkvi vdane dobre poslance v zakonodajna predstavniška telesa. Ker v njih odločajo tudi o strogo verskih vprašanjih in ker morata biti božje in naravno pravo podlaga zakonodaji, je pomembno, da duhovščina s svojim vplivom za to poskrbi. Ob tem si mora prizadevati, da volijo može, ki imajo srce za narod in poznajo grozno revščino prebivalstva po nekaterih krajih. Nihče ne more tajiti, da je najbolje seznanjena s potrebami in željami preprostega ljudstva, saj iz njega izhaja in med njim živi. Kranjska duhovščina je doslej svojo nalogo marljivo izvrševala in jo bo tudi v prihodnje.45 Omenjena stališča so ob opozorilu na ustavno zagotovljeno sodelovanje duhovnikov v volilnem boju kazala tudi na ideološko ekskluzivnost katoliške strani. 43 »Kdo seje prepir? III.,« 1, 2 (Slovenec). 44 »Kdo seje prepir? IV.,« Slovenec, 27. 7. 1891, 1. – Pregovor »Der Mohr hat seine Arbeit getan; der Mohr kann gehen,« se je navezoval na lik iz Schillerjeve republikanske tragedije Fiescova zarota v Genovi (1783), oprti na resnično zaroto leta 1547. V tragediji temnopolti Mulej Hasan iz Tunizije, v besedilu imenovan Zamorec, kot plačani vohljač, morilec in prevratnik v službi grofa Giovannija Luigia de Fiesca Lavagna sodeluje v zaroti proti dožu genovske republike Andreu Dorii. Ko je Zamorec v Fiescovi zaroti po vrsti spletk opravil svojo nalogo, a pri tem Fiesca izdal Dorii, mu je to Fiesco zaradi svoje heroistične drže spregledal, vendar mu skladno s svojo predhodno napovedjo ukazal, naj Genovo zapusti. Ker se Zamorec ukaza ni držal in je v nadaljevanju prevrata s skupino tatov samovoljno plenil po Genovi in zažgal jezuitsko cerkev, ga je dal Fiesco obesiti. Opisano dogajanje je v vsebinsko skrajšanem pomenu preraslo v omenjeni pregovor. O Fiescovi zaroti v Genovi gl. Friedrich Schiller, Tri drame: Razbojnici: Fiescova zavjera u Đenovi: Spletka i ljubav (Zagreb: Zora, 1952), 139–265. Friedrich Schiller, Die Verschwörung des Fiesco zu Genua: ein republikanisches Trauerspiel (Stuttgart: Reclam, 1997). 45 »Kdo seje prepir? IV.,« 1. 19 Jurij Perovšek: »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo ... Posebno poglavje Slovenčevega razmišljanja je bilo vprašanje rodoljubja. Očitki o protinarodnosti in brezdomovinskosti duhovništva so ga zelo prizadeli. »Slovenski duhovnik pozna eno najpobožnejše ljudstvo, in to je slovensko«, je zapisal. Slovenski duhovnik pozna eno deželo, katero je Bog najbolj blagoslovil, v kateri živi najsrečnejše in najzadovoljneje, to je slovenska dežela. Slovenski duhovnik pozna en jezik, v katerem mu najglaje [najgladkeje – op. J.P.] in najslaje teče beseda, ki je privrela iz srca, in ta je slovenski jezik. Slovenski duhovnik pozna eno zemeljsko srečo in čast, da krije domača gomila njegove kosti, kamor prihaja ubogi starček, uboga ženica prebirat molek, spominjajoč se duše rajnega ‚dobrega gospoda‘. To je slovenskega duhovnika in pastirja poezija in sreča. Da, je poudaril Slovenec, slovenski dom je njegova ljubezen, najbolj iskrena in najtoplejša. In če slovenski duhovnik potuje v druge dežele, mej [med – op. J.P.] tuje narode, občuduje sicer lepa mesta in vsestranski napredek drugih narodov: ali domača vás mu je najljubša, domače cerkvice zvon ima najmilejši glas, in povsod govori o svojem malem, v tujini nepoznatem narodu z največjim navdušenjem. In to mu veleva in narekuje srce polno ljubezni do naroda, ki mu je najboljši, najljubši.46 Tu se je na katoliški strani izrazil njen narodnjaški značaj. Najpomembnejši dokaz duhovnikovega narodnjaštva pa je Slovenec videl v njegovem darovanju ljubezni do naroda Bogu, ko jo oživlja in krepi v molitvi. A tega naprednjaki ne vidijo, ne slutijo in zato tudi ne cenijo. O rodoljubju veljajo drugi pojmi. »Prirejajo se slavnosti in pojedine na čast naroda ali v slovo kakemu veljaku. Vse, kar se prišteva prvim krogom narodne inteligencije, je zbrano ob mizah.« Temu nasproti je postavil duhovnikovo delovanje v spovednici, kjer ima široko polje, da uči, tolaži, zdravi in rešuje svoj narod. Koliko zmot odpravi, koliko sovraštva poravna, koliko prepirov ublaži v zakonskem in družbenem življenju, koliko ljudi reši obupa in propada! Ali ni tako delovanje v korist in srečo narodu? »Da, duhovnik spremlja slovenskega trpina od rojstva do groba, tolaži in podpira ga v najhujših časih, ž njim živi, čuti, misli in želi. Duhovnik nosi tako rekóč srce in dušo svojega naroda v rokah svojih. In tak človek naj je brezdomovinec, neprijatelj narodu?« Spomnil je še na prispevek duhovščine slovenski književnosti, dobrodelne zavode v korist narodu, ki so večinoma delo duhovnikov, ter z njihovim prizadevanjem ustanovljene dijaške in ubožne ustanove. Nočemo žaliti posvetnih oseb, je pripisal, ali si peti lastne hvale, hoteli smo le dokazati, da naša duhovščina živi in deluje za narod. »In kakšno plačilo ima tukaj na zemlji sedaj? Da sinovi istega naroda spletajo biče in šibe ter jo udrihajo po obrazu in hrbtu.« Srce nam krvavi in pero zastaja, ko premišljujemo in čutimo to grdo in zlobno nehvaležnost.47 O rodoljubju je Slovenec spregovoril tudi z vidika ljubezni do bližnjega. To je vsakemu kristjanu za ljubeznijo do Boga najvišja in prva dolžnost. Narodna društva, govori o narodu in njegovih pravicah ter naštevanje krivic, ki mu jih povzročajo 46 »Kdo seje prepir? V.,« Slovenec, 28. 7. 1891, 1. 47 Ibid., 1, 2. 20 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 nasprotniki, so zanj pomenili rodoljubje v zelo ozkem pomenu. Za rodoljuba namreč ne velja tisti, ki daruje domačim revežem in pomaga nesrečnim rojakom. Tak človek je v današnjem pomenu besede le dober, usmiljen človek, a ne rodoljub. Beseda rodoljub je izgubila svoj pravi pomen.48 Rodoljubje se kaže tudi v večji ljubezni do svojega rodu kot do drugih. Pravi vernik ne sme zatajiti ljubezni do svojega naroda, ko jo mora pokazati. Rodoljubje je torej krščanska dolžnost. »Kdor zaničuje svoj rod, zaničuje sam sebe.« Rodoljubje tudi zahteva, da ne iščemo svojega dobička, če je narodu v škodo, da se nihče ne poteguje le zase, ampak da žrtvuje svojo osebo, svoj dobiček, če je v škodo narodu. Skrbeti mora za blaginjo naroda in za dosego dobrega namena hoditi po pravi poti in ne po tisti, ki mu najbolj ugaja. Rodoljub se mora povsod ozirati na korist naroda.49 Slovenec je izrazito nasprotoval naprednjaški maksimi absolutne narodnosti, ljubezni do naroda »čez vse«.50 Opozarjal je, da večja ljubezen do svojega rodu kot do drugih ne izključuje ljubezni do tujcev in ne dovoljuje sovraštva do njih. Kdor tako razume svojo ljubezen do naroda, neti narodni prepir in drugim povzroča krivico. Iz tega izhaja hujskanje in zatiranje drugih narodov, pretirano oboževanje svojega rodu – fanatizem. Fanatični ljudje pa označijo za brezdomovinca vsakogar, ki ni njihovega mnenja. Ljubezen do naroda je lahko le relativna in nikakor absolutna. Absolutna je lahko le ljubezen do Boga, ker je on najvišje bitje in neskončna popolnost. Sicer pa človek kot omejeno bitje ne more imeti absolutne ljubezni, take, ki bi ne mogla biti močnejša in boljša. Samo Bog kot neskončno in najpopolnejše bitje ima absolutno ljubezen.51 Slovenec je nato pojasnil svoje videnje »absolutnega« rodoljubja. To je ne le sovraštvo do drugih narodnosti, pač pa tudi do tistih sorojakov, ki s »fanatičnimi« rodoljubi v vsem ne soglašajo. Ti se sami imenujejo liberalci z utemeljitvijo, da ljubijo svobodo vsakega posameznika ali naroda. V resnici pa so absolutisti, ki zase terjajo svobodo, drugim pa oporekajo pravico do njihovega stališča in hočejo vodstvo v narodu. Še manj pa so rodoljubi tisti, ki hočejo hote ali nehote narodu vzeti vero, saj lahko tako domnevno doseže višjo omiko in napredek.52 Tu je Slovenec zopet neutemeljeno obtožil napredno stran, da je sovražnica vere, čeprav so med napredno inteligenco do preprostega ljudskega verovanja (»pastir v Suhi krajini«) večkrat imeli tudi vzvišen odnos. Narodovi odgovori Dober teden po prvem Slovenčevem razmišljanju »Kdo seje prepir?«, se je pod istim naslovom oglasil Slovenski narod. Slovenčevo pisanje je označil za sproženje njegovih »lesenih in vrhu tega slabo nabasanih topov«. Ti niso zadeli bistvenega vprašanja, 48 »Kdo seje prepir? VI.,« Slovenec, 30. 7. 1891, 1. 49 Ibid., 1, 2. 50 O naprednjaškem »narodnem fanatizmu« prim. Perovšek, »Liberalni pogled na ideološko in politično razhajanje,« 97, 98. 51 »Kdo seje prepir? VII.,« Slovenec, 31. 7. 1891, 1. 52 Ibid. 21 Jurij Perovšek: »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo ... to je – kdo je prepir začel. Nastal je s Slovenčevim izhajanjem (1873) in tedaj se je začel tudi spor med poprej soglasnim duhovniškim in posvetnim razumništvom. S Slovenčevo pomočjo se je širil in se širi, kakor divergentni črti, brez upanja, da bi se sešli. Brez upanja, dokler se razmere na nasprotni strani ne spremenijo. Njihova nadutost in nestrpnost sta tolikšni, da ni več prostora za hladen razum in najmanj za spravljivost.53 Slovenski narod je katoliško stran označil za jezuitsko, makiavelistično-klerikalno, ki ponareja resnico in slepi javnost. Poudaril je, da duhovnikom nihče ne krati pravice govoriti na prižnici in v javnem življenju, vsak resno misleč človek pa obsoja »brezkrajno razposajenost« nekaterih kaplanov-hujskačev, ki zlorabljajo prižnico in božje hrame. Zavrnil je označevanje napredne strani za tuje seme – uvoženo nemško idejno stališče – in njeno prikazovanje za zmes slovenskega duha z nemškim verskim ravnodušjem.54 Med nemškimi liberalci in slovenskimi naprednjaki naj bi bila še večja razlika kot med slovenskim političnim katolicizmom in njimi. Do njihovega političnega organiziranja je prišlo zaradi vedno večjega potiskanja narodnosti na drugo, tretje ali celo zadnje mesto, pod pretvezo katolištva so začeli cepiti in slabiti Slovence. »Liberalizem« na Slovenskem ni izposojen pri Nemcih, je samorasla posledica naših žalostnih razmer55 – ni »meso nemško-liberalnega mesa«.56 Narod je še enkrat ponovil, da duhovščine v celoti ne napadajo, saj poznajo njene zasluge, in opozoril, da prepir ne zadeva duhovnikov na Štajerskem, Koroškem in Primorskem. Izvzemajo tudi več častivrednih duhovnikov na Kranjskem, boj naprednjakov je naperjen le proti hujskajočim kaplanom na Kranjskem, ki bi se radi povzpeli na politični lestvici.57 Proti naprednjakom in njihovim glasilom se bliska in grmi, vse, kar je na njihovi strani, se razglaša za brezversko in vsepovprek neusmiljeno meče v peklenski kotel. Pod talarjem se vidi »klerikalno kopito«. Prižnica, s katere bi lahko oznanjali le božjo besedo, ni postala nič drugega kot kraj za naročanje katoliških političnih glasil in tovarna za ogenj in žveplo na napredno stran. Na katoliški so šli celo tako daleč, da so skušali gospodarsko uničiti naprednega trgovca v središču Ljubljane. In sedaj si upajo vprašati, kdo seje prepir?58 Slovenec je dokazal, da je bila trditev o poskusu gospodarskega uničenja naprednega trgovca izmišljena.59 Pri Narodu se na to niso odzvali. Spregovorili pa so o specifično kranjski veri, ki jo hoče vpeljati katoliška stran, krivi veri. Pravo vero, ki je podobna veri v drugih deželah, bo verni narod na Kranjskem kljub vsem kaplanskim kozolcem in skokom zvesto ohranil v srcu. – Pozvali so gospodo, naj preneha s svojim samomorilskim početjem, dokler je še čas. »Spoznajte, da ste kruto zavozili in skušajte priti v prejšnji tir, sicer se bodete bridko kesali, ko bode že prepozno. ‚Dixi et salvavi animam meam‘ [Rekel sem in si rešil dušo – op. J.P.]«.60 53 »‘Kdo seje prepir?‘ I.,« Slovenski narod, 1. 8. 1891, 1. 54 Ibid. 55 »‘Kdo seje prepir?‘ II.,« Slovenski narod, 3. 8. 1891, 1. 56 »‘Kdo seje prepir?‘ III.,« Slovenski narod, 5. 8. 1891, 1. 57 Ibid. 58 »‘Kdo seje prepir?‘ IV.,« Slovenski narod, 7. 8. 1891, 1. 59 »Domišljija ali hudobija?,« Slovenec, 14. 8. 1891, 1. »Kdo seje prepir? XII.,« Slovenec, 24. 8. 1891, 1. 60 »‘Kdo seje prepir?‘ IX.,« Slovenski narod, 22. 8. 1891, 1. 22 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 V nadaljnjih odgovorih na Slovenčeve poudarke je Slovenski narod ugovarjal tolmačenju, da bi bila znak brezdomovinstva opredelitev duhovništva za Nemce pri zadnjem popisu prebivalstva. Narod je opozoril, da bi tisti, ki bi to storil, priznal Nemčijo za svojo domovino, torej ne bi bil brezdomovinec. Brezdomovinstvo se pojavlja v drugih dejanjih – ko nekdo zanemarja narodne dolžnosti in daje prednost nenarodnim interesom in se brati z nemškutarji.61 Torej pozablja na domovino. V obstoječih odnosih med evropskimi narodi je tudi neumestno priporočati ljubezen do tujcev, vsi morajo biti združeni v fanatični ljubezni do svojega rodu. V narodnem boju, boju za narodov obstanek, mora biti ljubezen do njega absolutna. Ta ne pomeni sovraštva do drugih narodnosti, ampak do tistih, ki so krivične do nas. Obstaja pa tudi sovraštvo do nenarodne klike (katoliške strani), ki hoče narod zlorabljati za svoje namene.62 Narod se je odzval tudi na Slovenčevo navedbo, da kranjska duhovščina zdaj resno razmisli, preden daruje za nasprotne »strankarske namene«. Opozoril je, da s skromnimi sredstvi podpira le Slovensko matico, v kateri katoliška stran skrbno pazi na svojo večino, in družbo sv. Mohorja. Ima pa zadržke do družbe sv. Cirila in Metoda zaradi njenega slogaškega značaja. Njene podpore pa že sedaj ne uživajo pri njej skrajno nepriljubljeni Sokol ter Glasbena matica, Dramatično društvo, Slovensko pevsko društvo, društvo Pravnik, društvo slovenskih biciklistov in čitalnice.63 Narod je opozoril tudi na časopisje in literarno področje. Skladno s svojimi predhodnimi ocenami je za glavni smoter Slovenčevega pisanja označil razkol in boj. To je pomenila tudi ustanovitev Katoliške tiskarne (1883). Na literarnem področju so nasproti Ljubljanskemu zvonu ustanovili Dom in svet (1888), ki ni nič drugega kot »leposlovna vadnica«, da bi drugim, boljšim listom, izpodkopali tla in ugled.64 »Tudi v literaturi opažamo strupeno klerikalno sapo, ki se kot rudeča nit vleče skozi vse novoslovensko gibanje«. Politično katolištvo razen sebi nikomur ne priznava veljave. Sic volo, sic iubeo (tako hočem, tako ukazujem) je njegovo geslo, ki se mu mora pokoriti vsak, kdor hoče njegovo priznavanje. Pod to diktaturo bi radi upognili vse duhove in vsem narekovali, kako ravnati v političnem, literarnem in socialnem življenju. Merodajno je le, ali je posameznik na njihovi strani, ali je njegovo delovanje usklajeno z jezuitskimi predpisi. Če ni, se proti njemu začne pregon. To smo na literarnem področju lahko videli pri Simonu Gregorčiču in Antonu Aškercu (Gorazdu). Politični katolicizem zaznamuje brezmejni separatizem, ki naj ga kot kitajski zid loči od drugega slovenskega sveta.65 Biti hoče narod v narodu.66 Odteguje se narodnim shodom in sploh narodnemu delu. Naši narodnosti je kruta mačeha, neusmiljena »pisana mati«.67 61 »‘Kdo seje prepir?‘ V.,« Slovenski narod, 11. 8. 1891, 1. 62 »‘Kdo seje prepir?‘ VIII.,« Slovenski narod, 19. 8. 1891, 1. 63 »‘Kdo seje prepir?‘ V.,« 1 (Slovenski narod). 64 »‘Kdo seje prepir?‘ VI.,« Slovenski narod, 13. 8. 1891, 1. – O ustanovitvi in urejanju Doma in sveta, ki se je pozneje razvil v ugleden literarni list, gl. Mateja Tominšek Perovšek, Frančišek Lampe: zmerno, z ljubeznijo: portret slovenskega katoliškega misleca Frančiška Lampeta (1859–1900) in njegova vloga v družbeni in kulturno-duhovni zgodovini na Slovenskem (Ljubljana: Družina 2006 [i.e. 2007]), 125–40. 65 »‘Kdo seje prepir?‘ VI.,« 1 (Slovenski narod). Prim. tudi »‘Kdo seje prepir?‘ VII.,« Slovenski narod, 17. 8. 1891, 1. 66 »‘Kdo seje prepir?‘ IX.,« 1 (Slovenski narod). 67 »‘Kdo seje prepir?‘ VII.,« 1 (Slovenski narod). 23 Jurij Perovšek: »Kdo seje prepir?«. Soočenje naprednjakov (liberalcev) s katoliško stranjo ... Slovenčevi nadaljnji poudarki Med Narodovimi odgovori Slovencu je ta nadaljeval svoje razmišljanje o vzrokih nastalega prepira. V ospredje je postavil vprašanje vere in narodnosti. Na očitek, da duhovščina vero bolj ceni kot narodnost, je odgovarjal z opozorilom na stališče »absolutnih« narodnjakov, da smo najprej rojeni kot Slovenci, vero pa dobi človek šele pozneje; lahko je kristjan, mohamedamec (musliman) ali drugo. Narodnost je torej prva in važnejša kot vera.68 Res je, da smo najprej rojeni, je pritrdil Slovenec, toda od staršev dobi otrok človeško naravo, ne pa narodnosti. Otrok slovenskih staršev je lahko vzgojen v nemškem duhu in je zagrizen Nemec ali Italijan. Jezik ni nikomur prirojen, mora se ga naučiti. Vero pa sprejmemo s sv. krstom, sprejmemo milost božjo, tri božje čednosti (vero, upanje, ljubezen) in darove sv. Duha. Najprej smo stvar božja. Bog ima do nas prvo pravico, potem šele narod, dežela, država. In prvo dolžnost ima človek do Boga, nato pa do naroda in drugih ljudi. Če torej narodnost postavimo pred vero, grešimo proti naravnemu zakonu, in če jo imenujemo absolutno, obožujemo narod, zaničujemo ali tajimo pa Boga. Pomen vsake ideje se meri po bistvu, ki ga izraža. »Narodnostna ideja, kakor jo sedaj razširjajo in gojé, izraža le bistvo naroda, ta pa ni, ‚absoluten‘, ni neskončen, torej tudi narodnostna ideja ni absolutna, najvišja. Absolutno bitje je le Bog, torej je tudi ideja o Bogu, to je verska ideja, najvišja.« Po njej se določajo vse druge ideje, tudi narodnostna. Vera v Boga uravnava vse delovanje za narod. Kdor nima vere in je v tem pogledu brezbrižen, temu je narodnost absolutna, edino merilo dobrega in slabega, narodova slava mu je edini in najvišji namen. Po teh načelih se razlikuje tudi vse politično delovanje. Take pojme o veri in narodnosti je slovenska duhovščina vedno imela in so tudi edini, ki lahko osrečijo slovenski narod. V zadnjem času jih posebej naglaša zaradi tistih, ki so narodnost razglasili za absolutno in začeli sejati prepir.69 Dejali smo že, da so bile obtožbe katoliške strani o nevernosti naprednjakov neutemeljene. Slovenec jih je še enkrat ponovil in iz tega izpeljal trditev, da imajo tisti, ki so namesto vere na oltar kot malika postavili narod, napačno mišljenje, napačno vero. Zagovarjajo neversko načelo in so v tem pogledu brezverci. Pravi kristjan pa ve, da mu vera pravi, naj ljubi narod in naj ga ljubi zaradi Boga. Kdor pa vedno kriči »narodnost«, v srcu pa nima vere v Boga in to javno kaže s sovraštvom do Cerkve in njenih pripadnikov, slepi sebe in druge. Tu je Slovenec vztrajal v svojem ideološkem sestavu o nevernosti napredne strani. Prvo dolžnost narodnosti je videl v ohranitvi vere, saj narodu tisti, ki ga odvrača od nje, koplje grob. Kar je božjega, naj se dá Bogu, in kar je narodovega, narodu. »Pravico dajmo torej Bogu, pravico narodu, pravico ljudem.« Kdor prisega na absolutno narodnost, ne pozna večne resnice, ne pozna pravice, pač pa pozna samo sebe in dela krivico Bogu in ljudem.70 Prepričanje o bivanjskem primatu vere je bilo neizpodbitno in je, ne da bi zanikalo narodnost ter boj zanjo, 68 »Kdo seje prepir? VIII.,« Slovenec, 3. 8. 1891, 1. 69 Ibid. 70 Ibid. 30 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 to dominate the country. Such ideological terror and exclusivism needed to be eradicated. The clergy were considered nationless by their very nature (due to the universality of the Church), which was further evidenced by their electoral alliance with the Germans in March 1891. The progressive side also dismissed the Catholic side’s patriotic efforts, suggesting that it merely exploited them for its own purposes, seeking to control all political, cultural, and social life. True love for the nation was based on the dedication to its national struggle – the struggle for survival – and was absolute; nothing could surpass it. As the Catholic side placed religion above the nation, it triggered the political emergence of the progressive side, consequently igniting the schism. Regarding the national question and its ideological, political, and social content, the Catholic side defended the primacy of religion and the clergy’s involvement in public affairs, while the progressive side recognised the existence of the nation and the rejection of the religious in the political as a legitimate objective. What they both shared was their adherence to the Catholic faith. The various examples and arguments used in the controversy served to establish the fundamental positions of both sides. They did not deviate from them, and the division became characteristic of the situation in Carniola, both regarding the self-identity beliefs and the understanding of the Other. The question of religion and nation became crucial, and the struggle for supremacy in the province was fought on this basis. With the rupture and its multifaceted internal dynamics, political life took on a broader dimension, while the progressive side embarked on a path of further expression of its ideological and political convictions through cultural struggle. 31 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.02 * Dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, zarko.la[email protected]; ORCID: 0000-0003-4635-4309 ** Dr., asistent z doktoratom, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI-1000 Ljubljana, [email protected]; ORCID: 0000-0001-8202-8338 *** Članek je nastal v okviru projekta N6-0294 Diskurzi in prakse vmesnosti v regiji Alpe Jadran: Celovec, Ljubljana, Trst 1815–1914, ki ga sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. Žarko Lazarević*, Ivan Smiljanić** Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi *** IZVLEČEK Članek tematizira vmesne nacionalne identitete v gospodarskem okviru, kot so se na Slovenskem pojavljale v obdobju Avstro-Ogrske. Čeprav je v tem času prevladovala ideologija ekonomskega nacionalizma, ki je ekskluzivistično ščitila interese ene nacionalne skupnosti napram preostalim in jo simbolizira geslo »svoji k svojim«, so nekateri podjetniki iz različnih razlogov poskušali ohranjati vmesno, torej neali nadnacionalno identiteto. Določeni podjetniki in podjetniške družine so bili dokaj uspešni pri dolgoročnem ohranjanju vmesne identitete, če so bili pri svojih političnih stališčih zmerni in so strankam nudili kakovostno storitev. Drugi so vsakršno nacionalno deklariranje potiskali v ozadje, bodisi zaradi nezainteresiranosti bodisi zaradi odpiranja širših možnosti pri poslovanju. Obstajali so tudi primeri družin, v katerih so člani gojili nasprotujoče si nacionalne identitete. Ključne besede: vmesna identiteta, ekonomski nacionalizem, slovensko gospodarstvo, Avstro-Ogrska 32 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 ABSTRACT IN-BETWEEN IDENTITY AND ENTREPRENEURS IN THE SLOVENIAN LANDS DURING THE AUSTRO-HUNGARIAN ERA The article discusses in-between national identities in the economic context, as they appeared in Slovenia during the Austro-Hungarian period. Although the ideology of economic nationalism, which exclusively protected the interests of one national community over the rest and was symbolized by the motto “each to their own”, dominated at that time, some entrepreneurs tried to maintain an intermediate, i.e. nonor supranational identity for various reasons. Certain entrepreneurs and entrepreneurial families were quite successful in maintaining an in-between identity in the long term, if they were moderate in their political views and offered quality service to their customers. Others pushed any national declaration into the background, either due to disinterest or to making possible more business opportunities. There were also examples of families in which members cultivated conflicting national identities. Keywords: in-between identity, economic nationalism, Slovenian economy, Austria-Hungary Uvod Tudi gospa Katarina ni vedela, zdaj še manj kot v ‚rajnki Avstriji‘, kaj je. Po svojem očetu in po svoji vzgoji je bila Nemka, po materi žlahtna Slovenka. Že v stari Avstro-Ogrski je imela težave s svojo dvojnostjo, večkrat ni vedela, v kateri voz bi se vpregla. […] V Jugoslaviji se je njena duševnost še bolj zapletla. Ostala je potuhnjena Nemka, kot Slovenka pa se je razdelila na dve polovici: ena je zagovarjala Slovence in slovenstvo, druga jugoslovanstvo. In ker je bil njen mož dr. Smerdu ‚Jugoslovan‘, se je tudi ona odločila za jugoslovanstvo, saj je vedela, da prinaša vsestranske koristi.1 Uvodni citat pojasnjuje problem individualne nacionalne identifikacije v primežu družinskega okolja in tekmovalnih nacionalizmov skozi življenjski cikel posameznika. Priča, da je bil proces nacionalizacije prebivalstva relativen, tudi kontroverzen, situacijski in mnogokrat dvoumen. Še več: kot bomo videli, je nacionalna diferenciacija nemalokrat segla na raven družin. Prav tako citat potrjuje, da sta samo-opredeljevanje ali opredeljevanje družbenega okolja tesno prepletena in soodvisna.2 Citat ilustrira slovenske razmere v desetletjih nacionalizma kot kulturno-politične ideologije in vsakodnevne prakse. Študije različnih aspektov nacionalizma in pripadnosti so zelo 1 Jože Javoršek, Spomini na Slovence I., II. (Ljubljana: Adit, 1989), 415. 2 David Feest, »Spaces of ‚national indifference‘ in biographical research on citizens of the Baltic republics 1918– 1940,« Journal of Baltic Studies 48, št. 1 (2017): 56. 33 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi obsežne in so dobro ilustrirale variabilnost in aplikativnost nacionalistične ideologije.3 Zanimivo pa je, da je veliko manj pozornosti posvečene razmerjem med ekonomijo in nacionalizmom. To je presenetljivo, saj obilica historičnih virov priča, da vezi med gospodarstvom in nacionalizmom še zdaleč niso zanemarljive. Nacionalizacijo prebivalstva so spremljala prizadevanja za nacionalizacijo ekonomije. Gospodarstvo je bilo namreč zelo priročno orodje pri spodbujanju nacionalne in politične diferenciacije in uveljavljanju celovitosti (ekonomski razvoj!) etnične skupnosti. Pridružujeva se mnenju Andersa Blomqvista, da je potrebna celostna obravnava nacionalizma, v katerem se prepletajo kulturni, družbeni, politični in ekonomski dejavniki. Izpostavljanje ekonomskih dejavnikov omogoči nova razumevanja o tem, kako se akterji nacionalno opredeljujejo ali se temu izogibajo in kako se gibajo v okolju tekmujočih nacionalističnih gibanj.4 Namen članka je, da zastavi vprašanje ekonomije in nacionalizma na slovenskem primeru v času do prve svetovne vojne. Natančneje, odpreti želi razpravo o podjetnikih in njihovih nacionalnih opredelitvah v okolju tekmujočih nacionalizmov, slovenskega in nemškega, torej o tem, kako so nacionalistični konflikti za nadzor ekonomskih potencialov etnično mešanega območja vplivali na procese nacionalnega opredeljevanja ali ne-opredeljevanja podjetnikov. Kakšni so vplivi in medsebojna razmerja družinske in poslovne socializacije, družbenih in poslovnih omrežij, poročnih strategij, družbene odgovornosti do lokalnega okolja, pomena blagovne znamke, obsega poslovanja, poslovnih interesov, jezikovnih politik podjetja in lastnika, identitet podjetja in osebnih identitet podjetnikov? Kakšna so opredeljevanja posameznikov v precepu med interesom doseganja profita, ki je nujen za obstoj podjetja, in osebnimi nacionalnimi preferencami; kakšna so razmerja med trgom, potrošniki in nacionalnim opredeljevanjem; med samo-opredeljevanjem podjetnika v razmerju do njegovega družbenega okolja? Ali lahko govorimo o jasni nacionalni opredelitvi kot poslovni strategiji, mogoče indiferentnosti ali raje samo o izogibanju jasnemu opredeljevanju, da bi stregli zahtevam trga in potrošnikov? Na kratko, kakšno je torej razmerje med racionalnostjo ekonomije in nacionalnim opredeljevanjem podjetnikov na trgu, ki ga kot potrošniki sestavljajo različne narodnostne skupnosti? Z naslonitvijo na Davida Feesta poudarjava, da so na tej poti biografije najprimernejši vir za razumevanje umeščanja posameznika v času nacionalnih delitev. Biografije lahko odgovorijo na vprašanja o pomenu, prepletenosti, vzročnosti in soodvisnosti naštetih kategorij pri nacionalnem opredeljevanju podjetnikov. Raziskovanje posameznikove življenjske zgodbe ponuja možnost obravnavanja različnosti in protislovij osebnih nacionalnih identitet in okolja, v katerem je živel. Biografije spremenijo 3 Gerard Delanty in Krishan Kumar, ur., The SAGE Handbook of Nations and Nationalism (London: SAGE Publication, 2006). John Breuilly, ur., The Oxford Handbook of the History of Nationalism (Oxford: Oxford University Press, 2013). Maarten Van Ginderachter in Jon Fox, ur., National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe (Abingdon, New York: Routledge, 2019). 4 Anders E. B. Blomqvist, Economic Nationalizing in the Ethnic Borderlands of Hungary and Romania: Inclusion, Exclusion and Annihilation in Szatmár/Satu-Mare 1867–1944 (Stockholm: Department of History, Stockholm University, 2014), 29. 34 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 perspektivo raziskovanja, ker v ospredju niso več širše kategorije prebivalstva, temveč posameznik. Prav tako se s fokusom na posamezniku izognemo vnaprej postavljenim, pripisovanim nacionalnim opredelitvam, saj biografije omogočajo raziskovanje procesov, v katerih kategorije nacionalnega opredeljevanja nastajajo. Posamezni primeri lahko zagotovijo informacije o tem, kako so ljudje osmislili svoje življenje v spreminjajočih se okoliščinah tekmujočih nacionalizmov.5 Nacionalizem in ekonomija Manj intenzivno raziskovanje povezav med nacionalističnimi gibanji in ekonomijo je del splošnih značilnosti študij nacionalizma. To pomanjkljivost sta opazila Helga Schultz in Eduard Kubů in zato spodbudila projekt in izdajo monografije o različnih vidikih prepletenosti nacionalističnih gibanj in ekonomije.6 Stefan Berger temu mnenju pritrjuje v knjigi Nationalism and Economy, s pomenljivim podnaslovom Explorations into a Neglected Relationship, z natančnim pregledom študij o nacionalizmu.7 Pridružuje se mu tudi Thomas Fetzer, ko ugotavlja več odprtih vprašanj oziroma povsem različnih pristopov v raziskovanju razmerij med ekonomijo in nacionalizmom.8 Vsaka takšna razprava neizogibno odpre vprašanje ekonomskega nacionalizma, termina samega in njegove vsebine. Sam termin ekonomski nacionalizem ni nekaj novega, saj se je dodobra uveljavil po prvi svetovni vojni. Fenomena ekonomskega nacionalizma se lotevajo tako ekonomisti kot antropologi, sociologi in zgodovinarji. Zato je očitno, da imamo opraviti z različnimi definicijami zaradi različnega izvora in perspektiv raziskovalnih vprašanj.9 Koncept ekonomskega nacionalizma se nanaša na skupek državnih politik za urejanje zunanjih gospodarskih odnosov z namenom spodbujanja gospodarskega razvoja in neodvisnosti. Te politike so vključevale osrednjo vlogo države s protekcionizmom v zunanji trgovini, politiko podpiranja domače industrije, mnogokrat na račun kmetijskega sektorja. Ekonomski nacionalizem je bil »iskanje alternativnih načinov modernizacije« (Helga Schultz) v razmerah zapoznelega procesa izgradnje naroda (države) na periferiji. Kasneje se je koncept ekonomskega nacionalizma razširil še v druge discipline, ki so ga prikrojile svojim raziskovalnim vprašanjem. Nacionalistična gibanja v etnično mešanih okoljih so do neke mere prilagodila kategorijo nacionalne ekonomije na raven etnične skupnosti. Nacionalizem s poskusom zamejevanja gospodarske aktivnosti v okvire etnične skupnosti prevzame vlogo zaščitnih politik v primeru države. Ekonomski nacionalizem v tej formi je mogoče 5 Feest, »Spaces of ‚national indifference‘,« 57, 58. 6 Helga Schultz in Eduard Kubů, ur., History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006). 7 Stefan Berger, »Historians, Nationalism Studies and the Economy,« v: Stefan Berger in Thomas Fetzer, ur., Nationalism and Economy: Explorations into a Neglected Relationship (Budapest, New York: CEU Press, 2019), 23–41. 8 Thomas Fetzer, »Nationalism and Economy,« Nationalities Papers 48, št. 6 (2020): 963–73. 9 Andreas Pickel, ur., Handbook of Economic Nationalism (Cheltenham, Northampton: Edward Elgar Publishing, 2022). 35 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi obravnavati kot idejo, katere cilj je maksimiranje koristi naroda kot celote in ne le posameznika. Neodvisnost, narodna enotnost in ekonomsko lastništvo so temeljni postulati oziroma cilji maksimiranja narodovih koristi. Uresničevanje takih postulatov gre lahko tudi na račun koristi posameznika ali ekonomske učinkovitosti. Ekonomski nacionalizem zato ni samo politično orodje, ni samo strategija ekonomskega razvoja (modernizacije), tudi ni samo protekcionizem. Je kulturni fenomen v smislu vrednostnega koncepta, mitov in vzorcev obnašanja nacionalnega gibanja, prebivalstva in podjetij.10 Ekonomski nacionalizem v opredeljeni širini je bil rezultat historičnih okoliščin. Pri tem velja omeniti, da je ekonomski nacionalizem po pojavnih oblikah heterogen. Prav tako ni omejen ali značilen le za določeno geografsko območje, denimo za Srednjo in Vzhodno Evropo. Nasprotno, gre za univerzalen in globalen fenomen, produkt historičnih okoliščin in ne lastnost določenih geografskih prostorov. Prav tako ga srečamo v drugih delih Evrope in sveta.11 Ko govorimo o ekonomskem nacionalizmu, moramo tudi poudariti, da to ni družbena ali gospodarska ureditev, temveč predvsem ideologija. Kot takšen je imel učinke na ravni percepcij in konstrukcij družbene realnosti in iz tega izvirajočih strategij in praks družbenega in gospodarskega razvoja. S stališča strategij in praks je treba razlikovati dve ravni, dve pojavni obliki ekonomskega nacionalizma, zunanjein notranjepolitično, zlasti v primeru etnično nehomogene politične enote.12 Od različnih form ekonomskega nacionalizma naju najbolj zanima nacionalizem na področju lokalne ekonomije, to je vpliva politizacije vsakodnevnih podjetniških in potrošniških (nacionalističnih) praks na etnično opredeljevanje prebivalstva, zlasti podjetniškega sloja. V kontekstu nacionalističnih gibanj ekonomski nacionalizem nastopa kot komplementarni element kulturnemu in političnemu nacionalizmu. Eno od najpomembnejših orodij homogenizacije na gospodarskem področju so bili bojkoti ustanov, podjetnikov in gospodarskih dejavnosti konkurenčne etnične skupnosti. Strategije in prakse ekonomsko nacionalističnih prizadevanj v etnično mešanih okoljih so bile omejene na narodnostno ločeno mrežo gospodarskih organizacij in združenj; tipičen primer je zadružništvo.13 S tem odpiramo koncept ekonomskega nacionalizma kot vsakodnevne prakse v lokalnih, soodvisnih skupnostih. Fetzer na osnovi obsežne literature povzema, da pristop vsakodnevnega nacionalizma presega fokusiranost na narodnostne elite kot edine akterje in raziskuje vsakdanje predstave o nacionalni identiteti in pripadnosti med prebivalstvom. S pristopom od spodaj navzgor je mogoče spremljati, kako se predstave o nacionalni pripadnosti ujemajo s predstavami o etničnem (ali nacionalnem) 10 Helga Schultz, »Introduction: the double edged sword of economic nationalism,« v: Helga Schultz in Eduard Kubů, ur., History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006), 9–25. 11 Natalie Koch, »The political geography of economic nationalism,« v: Andreas Pickel, ur., Handbook of Economic Nationalism (Cheltenham, Northampton: Edward Elgar Publishing, 2022), 14–28. 12 Schultz, »Introduction,« 24. 13 Torsten Lorenz, ur., Cooperatives and Ethnic Conflicts: Eastern Europe in the 19th and Early 20th Century (Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006). 36 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 gospodarstvu kot posebnem prostoru, etničnih ekonomskih značilnostih ali izdelkih.14 K temu velja dodati še koncept situacijskega vsakodnevnega nacionalizma, ki ga zastopa Gábor Egry. V tem konceptu so etnične opredelitve nestanovitne in se prilagajajo interakcijam akterjev v različnih družbenih situacijah, priložnostih in prostorih, tudi ekonomskih.15 Najnovejše raziskave politik identitet, ki na temelju obstoječih študij identificirajo različna teoretična izhodišča in prakse teh politik, uvajajo še natančneje definiran koncept t.i. praks vmesnosti (»doing in-between«), ki preusmerja fokus z zgolj političnega odnosa do nacije in države na širše zamejene nefiksne, fluidne identitete, ki jih definirajo tudi socialne in gospodarske razmere.16 Koncept vsakodnevnega nacionalizma ima torej analitično vrednost tudi za študije ekonomskega nacionalizma. Omogoča vpogled v procese in rezultate politizacije (»nacionalizacije«) poslovnih in potrošniških praks na vsakdanji ravni in definiranja (zamišljanja) etničnega ekonomskega prostora.17 Slovenska varianta ekonomskega nacionalizma Pri Slovencih je proces nacionalizacije prebivalstva z nekoliko zamika dopolnjeval ekonomski nacionalizem. Med nosilci narodnega gibanja je prevladovalo prepričanje, da je zgolj politična in kulturna emancipacija nezadostna, samo torzo. Polno razviti narod nujno potrebuje tudi ekonomsko emancipacijo, to je ekonomsko modernizacijo. Ideal je bil celovit narod z vsemi komponentami, se pravi s kulturno, politično in tudi gospodarsko komponento. Le narod z lastnimi modernimi gospodarskimi institucijami lahko, zahvaljujoč kompetitivni gospodarski moči, suvereno uveljavlja tudi politično voljo. Gospodarska podlaga je bila pogoj, da slovenski narod ne bi ostal le kulturni fenomen. Prizadevanja so izvirala iz občutka ne samo politične in kulturne, temveč tudi ekonomske zapostavljenosti. Zato so se pojavili besede in pozivi, ki so napeljevali k nacionalni diferenciaciji tudi na gospodarskem področju v imenu obče koristnih ciljev politične okrepitve slovenskega naroda. Ekonomsko-nacionalistična prizadevanja se skrivajo za terminom nacionalnega interesa. Z namenom okrepitve lastne ekonomske baze začne narodno gibanje uveljavljati geslo »svoji k svojim«, to je politiko razločevanja tudi na področju ekonomije. Osrednji slovenski časopis tega časa, liberalni dnevnik Slovenski narod, je bil več kot jasen: 14 Fetzer, »Nationalism and Economy,« 968. 15 Gábor Egry, »Beyond politics: national indifference as everyday ethnicity,« v: Maarten Van Ginderachter in Jon Fox, ur., National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe (Abingdon, New York: Routledge, 2019), 145–60. 16 Janine Schemmer in Klaus Schönberger, »Doing In-Between in the 19th Century in the Alps-Adriatic Region: Everyday Forms of Subjectivation Beyond Nationalising and Ethnicising Subjection,« Traditiones 53, št. 3 (2024): 21–44. 17 Slikovita primera takšnega pristopa sta Blomqvist, Economic Nationalizing, in Stéphanie Danneberg, Wirtschaftsnationalismus lokal: Interaktion und Abgrenzung zwischen rumänischen und sächsischen Gewerbeorganisationen in den siebenbürgischen Zentren Hermannstadt und Kronstadt, 1868–1914 (Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2018). 37 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi Začenja se tiha agitacija, katera našim slovenskim ljudem govori: kupuj vse, česar trebaš in kar moreš pri slovensko-narodnem trgovcu […]. V štacuno nemškutarjevo, v delavnico ponemčenega in tistega, ki z nemškutarji vleče, voli in vpije – pa ne hodi. – Svoji k svojim! Tako se govori in mi na vsa usta rečemo: prav je tako! Resno in povsod moramo v tem smislu začeti delati, kolikor koli nam je po zakonu dopuščeno. Prijatelj prijatelja naj pri vsakej priliki na to opominja, pri vseh priporočilih naj se na to gleda, in onim, ki ne poznajo kake barve je ta ali oni, naj se opiše, da bode znan. Bomo videli, kako dolgo bodo potlej mogli nemškutarski trgovci na čelu agitacije stati in rovati, ki dela proti ljudstvu, mej katerimi so se obogatili!18 Gospodarsko življenje naj bi se zaokrožilo znotraj lastne etnične skupnosti. Temeljno orodje v tem procesu so bili bojkoti nacionalno neprimernih trgovcev, obrtnikov, podjetij, bank … Šlo je za politično arbitražo v preusmerjanju gospodarskih tokov k slovensko opredeljenim nosilcem gospodarske pobude. Vzporedno s tem je potekalo vzpostavljanje sistema ekonomskih institucij, poslovnih mrež in strokovnih zvez (trgovci, obrtniki idr.), ki so bile v lastništvu ali pod nadzorom pripadnikov in podpornikov narodnega gibanja.19 Najbolj tipičen primer je bilo zadružništvo, ki je združevalo elemente nacionalne in socialne solidarnosti na eni strani in ekonomsko odgovornega obnašanja na drugi strani. Zadružništvo se je zdelo pravi odgovor za vzpostavljanje paralelnega gospodarskega sistema z nacionalnim predznakom ekonomsko manj razvite skupnosti. Zadružništvo je bilo poleg tega še relativno neodvisno od oblasti, zanj so bila poleg politične volje potrebna le majhna sredstva. V razmerah napredujočega kapitalizma in individualizacije je zadružništvo s propagiranjem vzajemnosti v nacionalni skupnosti dajalo občutek varnosti. Zadružništvo je delovalo kot socialna varnostna mreža. Poleg tega pa je dajalo tudi vtis ljudskosti, enakosti, demokratičnosti …20 Zadružništvo je doživelo velik razmah, mreža zadrug po celotnem etničnem prostoru je bila zelo gosta. S tem je pripomoglo k dodatni integraciji slovenskega prostora. Znotraj politično in etnično opredeljenih zadružnih omrežij so omogočili pretok storitev, blaga, znanja in kapitala med pripadniki etnične skupnosti in v geografskem pomenu zamejili slovenski etnični prostor.21 Ekonomsko-nacionalistična praksa je bila v svojih dometih omejena. Kompleksnosti ekonomskih odnosov in povezav (nabavnih verig) zaradi odsotnosti avtarkije so onemogočale oblikovanje paralelnih ekonomij. Drugi pomemben razlog je bila nerazčlenjenost ekonomije, saj je izrazito prevladoval drobnogospodarski sektor, ki je bil redko vključen v širša ekonomska omrežja. Dosledno razločevanje je bilo zato mogoče le na posameznih segmentih gospodarskega življenja, ki niso bili integrirani v širše nadregionalno ekonomsko okolje. Ekonomski nacionalizem je tako uspeval na lokalni ravni, 18 »O nemškutarskih trgovcih in obrtnikih,« Slovenski narod, 22. 4. 1875, 1. 19 Žarko Lazarević, »Economy and Nationalism in Yugoslavia,« v: Helga Schultz in Eduard Kubů, ur., History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe (Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006), 265–78. 20 Žarko Lazarević, »Aristokrati in demokrati med zadružniki?,« v: Darja Mihelič, ur., Gestrinov zbornik (Ljubljana: ZRC SAZU, 1999), 351–63. 21 Žarko Lazarević, Marta Rendla in Janja Sedlaček, Zgodovina zadružništva v Sloveniji (1856–1992) (Ljubljana: Zadružna zveza Slovenije, 2023), 38–43. 38 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 kjer so prevladovala podjetja, obrtniki in trgovci, ki so imeli skromen obseg poslovanja in so bili odvisni od lokalnega povpraševanja. Bojkoti in stigmatiziranje konkurenčnih poslovnežev na etnični podlagi so bili v majhnih okoljih učinkovito orodje politične in ekonomske diferenciacije ter nadzora potrošniških praks in preferenc prebivalstva. Tako slovensko kot nemško nacionalno gibanje sta jih s pridom uporabljali.22 Tudi številni trgovci so skušali izkoristiti situacijo s tem, da so trkali na patriotska čustva sonarodnjakov in prodajali »narodno blago« slabe kakovosti, zato so se pojavili pozivi, naj se geslo »svoji k svojim« ustrezno posodobi: »Naj bode narodni trgovec tisti trgovec, ki ima najboljše narodno blago, in najbolj po ceni!«23 V etnično mešanem okolju so bile zadružne zveze ali združenja trgovcev in obrtnikov na nacionalni podlagi primerna orodja za oblikovanje vzporednega sistema zagotavljanja storitev in blaga v mejah lastne etnične skupnosti – primerna orodja torej za »nacionalizacijo ekonomije« kot komplementarnega procesa nacionalizaciji prebivalstva. Slovenski ekonomski nacionalizem do prve svetovne vojne je bil politično gibanje in strategija ekonomskega razvoja. Prizadevanja za vzpostavljanje paralelnega ekonomskega sistema so težila k izločanju konkurence (protekcionizem) in regulaciji tokov kapitala, investicij in potrošnje na ozemlju, ki so ga opredelili kot slovenski etnični prostor. Primeri strategij podjetniške vmesnosti Glede na velik pomen etnične identitete v ekonomskem okolju so morali podjetniki v slovenskih deželah previdno izbirati, kakšno, če sploh kakšno identiteto bodo projicirali v javnosti. Ta izbira je lahko pomenila zoženje poslovanja in podporo zgolj ene nacionalne skupnosti in bojkot s strani preostalih. Zaradi tega si večina manjših trgovcev in podjetnikov ni mogla privoščiti propagiranja enoznačne nacionalne identitete, temveč se je to lahko zgodilo šele takrat, ko se je podjetje razvilo v korporacijo ter postalo vpeto v državni ali mednarodni okvir, tako da izpad dohodka od ene bojkotirajoče nacionalne skupine ni bil usoden. Številni podjetniki, ki so si s širitvijo podjetij pridobili dovolj finančne podpore in s tem potreben družbeni vpliv, so se aktivno vključili v deželno ali državno politiko, postali člani strank in kandidirali za poslanske položaje. Nekateri so – ob glasnih obtožbah izdaje, konvertitstva in renegatstva – prešli iz enega tabora v drugega. Med njimi je bil podjetnik in dobrotnik Martin Hočevar/Hotschewar (1810–1886), ki je iz slovenskega simpatizerja postal nemški politični predstavnik in ustanovitelj šole z nemškim učnim jezikom v Krškem, njegov dom pa zbirališče predstavnikov kranjske nemške stranke. Med Slovenci si je pridobil status »nemškutarskega prusaka«,24 ki je takoj, ko je obogatel, prestopil k nasprotnikom, kar je zamazalo tudi njegova dobrodelna prizadevanja, ki so bila včasih povsem prezrta: 22 Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861–1918 (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002), 130, 131. 23 Janko Sernec, »Železne postave,« Slovenski narod, 21. 8. 1881, 2. 24 »Iz Krškega 20. aprila,« Slovenski narod, 24. 4. 1873, 2. 39 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi A dasi nemškutar, je vendar zahteval, da bi ga morali tudi Slovenci častiti samo zaradi njegovega denarja. Bil je eden tistih bogatašev, ki sodijo, da bogastvo samo zagotavlja čast in spoštovanje; eden tistih, ki ne pojmijo, da nalaga bogatstvo posebne dolžnosti in da je spoštovanja vreden le tisti bogataš, ki te dolžnosti izpolnjuje in ki žrtvuje primeren del svojega imetja v občekoristne namene.25 Res pa mu je slovenski tisk po smrti, ko so se razvneta čustva polegla, priznal dobrodelnost in ga vzel v bran. »Nikoli pa ni bil zagrizen [slovenski] nasprotnik!« je v osmrtnici poudaril časopis Slovenec.26 Sčasoma je obveljalo, da je Hočevar sicer »bil brez lastnega prepričanja«27 in je gojil »starokopitne nazore«,28 vendar je bilo za neupravičeno razglašeno pisanje nemških časopisov, ki si ga »kričeče prisvajajo zase« ter mu »podtikajo ultra-nemško mišljenje«.29 Na podlagi raznolikega poročanja o Hočevarju in nihajočega vrednotenja njegove vloge, ki se pojavljata v slovenskih časnikih, je mogoče zaslutiti, da je nacionalna identifikacija v ekonomskih krogih predstavljala izmuzljivo in spolzko kategorijo, ki se je redno spreminjala tako v očeh samega podjetnika kot tudi v družbi na splošno. Še tako pazljivo konstruiranje identitete ni moglo predvideti vseh mogočih rezultatov in vnaprej omejiti negativnih posledic. Tudi podjetnik, ki bi se skušal izogniti vsakršnim etničnim identifikacijam ter se ni z ničimer javno deklariral, je naletel na težave. Posameznik sicer lahko goji vmesno identiteto, v nacionalističnem kontekstu pa gre za nezaželeno motnjo, ki kvari tendence po homogenizaciji.30 Na Slovenskem nacionalne mlačnosti vsaj od šestdesetih let 19. stoletja dalje ni toleriral noben nacionalni tabor: »Čeprav se na začetku mnogi ne morejo (ali ne želijo) prav odločiti in poskušajo hierarhično vzdrževati nemško in slovensko identiteto, postaja takšno stališče vedno bolj nevzdržno.«31 »Tiste vrste ljudje, ki trdijo, da neso ne Slovenci, ne Nemci, neso ne krop ne voda,« je pripomnil Slovenski narod,32 pa tudi katoliški dnevnik Slovenec je pritegnil, da so to »največji invalidi naše družbe, najbolj za nič ljudje«.33 Javno mnenje je neodločnega trgovca na podlagi najrahlejših indicev in ne ozirajoč se na njegovo mnenje zlahka uvrstilo v en ali drugi tabor. Hkrati pa je bilo neizpostavljanje nacionalne identitete lahko legitimna in uspešna strategija v primeru, da je bilo nacionalno poreklo podjetnika očitno in vsakomur znano, vendar je pri svojem ravnanju izkazal zmernost, nepristranskost ali poštenost do strank in celotne skupnosti ne glede na nacionalni predznak. 25 »Pripomnje k testamentu g. Josipine Hotschevarjeve,« Slovenski narod, 8. 4. 1911, 2. 26 »Na Krškem,« Slovenec, 19. 4. 1886, 3. 27 Josip Vošnjak, Spomini: drugi zvezek, 1868–1873 (Ljubljana: Slovenska matica, 1906), 261. 28 »Meščanska šola v Krškem,« Slovenski narod, 6. 5. 1905, 1. 29 »Jean Renier in ga. Josipina Hotschevar,« Jutro, 15. 4. 1911, 1. 30 Ksenija Vidmar Horvat, Zemljevidi vmesnosti: eseji o evropski kulturi in identiteti po koncu hladne vojne (Ljubljana: Sophia, 2009), 4, 41, 64. 31 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik: politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914) (Maribor: Obzorja, 1997), 19. 32 »Iz Šaleške doline 18. februvarja,« Slovenski narod, 20. 2. 1883, 3. 33 »Socialna sebičnost in psihologija mas,« Slovenec, 5. 11. 1908, 1. 46 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Družini Vošnjak/Woschnagg so se v tridesetih letih 19. stoletja rodili trije sinovi. Mlajša brata Josip (1834–1911) in Mihael Vošnjak (1837–1920) sta zaradi svojih zaslug pri številnih slovenskih narodotvornih projektih še danes prisotna v slovenskem zgodovinskem spominu. Dr. Josip Vošnjak je deloval kot zdravnik, liberalni politik in poslanec štajerskega deželnega in dunajskega državnega zbora. Posebej pomembno je njegovo delo pri širjenju mreže slovenskih kmečkih posojilnic. Za slovensko identiteto se je po začetni indiferenci zavestno odločil v srednji šoli, kasneje, ko je doktoriral, pa je temu prilagodil tudi zapis svojega priimka.63 Tudi inž. Mihael Vošnjak je deloval kot politik, deželni in državni poslanec, z bratom pa je sodeloval pri ustanavljanju hranilnic. Josipov in Mihaelov starejši brat Franz Xaver Woschnagg (1832–1912) je leta 1859 od očeta Mihaela prevzel vodenje šoštanjske usnjarne. Njegova pripadnost je bila sprva enaka kot pri bratih: vse do zrelih let je bil podpornik slovenskega tabora, na volitvah je agitiral za slovenske kandidate, pošiljal je pozdravne telegrame na slovenske svečanosti in bil član Sokola v Mozirju, na ustanovitvi katerega se je prikazal v ustrezni uniformi.64 Deloval je tudi kot predsednik upravnega odbora slovenske hranilnice in posojilnice v Šoštanju, kar pa je bilo najverjetneje usodno za njegovo spreobrnitev. V Šoštanju je namreč deloval Ivan Vošnjak (1851–1933), sorodnik bratov Vošnjak/ Woschnagg, ki je bil zaveden Slovenec, politik in lastnik še ene, a bistveno manjše usnjarske tovarne. Na prelomu stoletja je sklenil, da bo postavil novo tovarno in hidroelektrarno. Investicija je bila velika, učinki pa manjši od pričakovanih. Ivan Vošnjak si je denar za projekte brez nadzora izposojal v šoštanjski hranilnici in posojilnici, saj je bil njen blagajnik. Nezakonito si je prisvojil zajetne vsote, vendar je njegovo podjetje leta 1908 med odmevno finančno afero vseeno šlo v stečaj, on sam pa je bil aretiran. Hranilnica in posojilnica se je znašla na robu propada, četudi je preživela in je obstajala še do leta 1921.65 Ko je Franz Xaver Woschnagg prvič izvedel za nezakonito prilaščanje sredstev, je glasno kritiziral sorodnikovo ravnanje, toda Ivan Vošnjak je na naslednjem občnem zboru hranilnice in posojilnice dosegel, da je nekaj njegovih ljudi zavrnilo ponovno izvolitev dolgoletnega predsednika, češ da ni več dovolj narodno zaveden. Woschnagg je bil hudo užaljen, da so odborniki podprli goljufivega blagajnika in ne njega. Izstopil je iz hranilnice in se močno približal nemškemu političnemu krogu. Pristal je v vodstvu konkurenčnega nemškega denarnega zavoda v Šoštanju, katerega ustanovitev je do tedaj oviral, in vanj vpeljal tudi sina Hansa (1862–1911). Ob polomu tovarne Ivana Vošnjaka je prevzel tudi njegove nepremičnine; nekateri maščevalnemu Franzu Xaverju pripisujejo odgovornost za sorodnikovo dokončno gospodarsko uničenje.66 Predstavljene okoliščine so sicer najverjetnejši razlog za politični preobrat Franza Xaverja Woschnagga, so se pa o vzrokih za spreobrnjenje širile tudi druge zgodbe. 63 Ibid., 14, 15. 64 Miran Aplinc, Vošnjaki: industrialci iz Šoštanja (Šoštanj: Zavod za kulturo, 2005), 78. 65 Ibid., 44, 45. Aleksander Videčnik, Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini (Titovo Velenje: Ljubljanska banka, Temeljna banka Velenje, 1989), 33–35. 66 Aplinc, Vošnjaki, 86–89. 47 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi Posebej razširjena je bila interpretacija konvertitstva zaradi ljubezni. V mladosti je prišel snubit Marie Kramer, hčerko barvarja iz Slovenj Gradca, dekletov oče pa naj bi od njega zahteval, da se ponemči. Franz Xaver naj bi privolil in v drvarnici simbolno razsekal svojo sokolsko uniformo.67 (Variacija zgodbe obstaja tudi za Franzevega sina Hansa: imel se je namen poročiti s Slovenko, a so celjski slovenski narodnjaki družino odvrnili od poroke, zato je užaljeni Hans za nevesto poiskal Nemko.)68 Seveda je mogoče Woschnaggovo približevanje nemštvu razlagati tudi z gospodarskim napredkom njegove usnjarne. Vzpon med avstrijsko gospodarsko elito je nujno pomenil vzpon med nemško govoreče in misleče podjetnike, ki se jim je moral Woschnagg tako ali drugače prilagoditi, poleg tega pa je svoje usnje dobavljal tudi avstrijski vojski in je bil dolžan izkazati lojalnost habsburški monarhiji.69 Družina Vošnjak/Woschnagg se je identitetno razklala. V osmrtnicah družinskih članov so se pripadniki rodbine podpisovali bodisi Vošnjak bodisi Woschnagg. Josip Vošnjak v svojih spominih bratovega imena in nezanemarljivega vpliva na šoštanjsko politiko in gospodarstvo ne omenja. Spor je privedel do razkola celotnega Šoštanja, prebivalci so se razporedili v »vošnjakovski« in »woschnaggovski« tabor. To je trajalo, dokler si ni nemška veja Woschnaggov v Šoštanju pridobila še političnega vpliva, saj je Hans, sin Franza Xaverja, postal šoštanjski župan. S pritiskom na prebivalstvo in posebej delavce usnjarne je močno vplival na množično deklariranje krajanov za Nemce; leta 1900 je bilo v Šoštanju po popisu 15 odstotkov Nemcev, desetletje kasneje pa se je pod Hansovim županovanjem za Nemce izreklo kar 70 odstotkov meščanov.70 Medtem ko je nemški tisk slavil Woschnagge kot ene najodličnejših sinov Spodnje Štajerske in dobrotnike z zlatim srcem,71 je slovenski tisk odpadništvo nemške veje Woschnaggov ostro kritiziral: Ne bomo posegali daleč nazaj, da bi dokazovali ‚teutonsko‘ pokolenje teh velikih ‚Nemcev‘, saj je vsakemu znano, da še ni dolgo, kar so bili ti ‚Nemci‘ člani slovenskih narodnih društev, in vsaj ve vsak človek, da se po njih žilah pretaka čista slovenska kri. Pa kaj se hoče, postali so kar čez noč najhujši sovražniki slovenskega naroda in sedaj porabili ves svoj vpliv, da bi pridobili Šoštanj nemčurstvu.72 Franz Xaver Woschnagg je bil označen za »brata velezaslužnih slovenskih mož, Mihe in dr. Josipa Vošnjaka, ta ista izdajica, čegar sinovi hajlajo zdaj v pruski rog«,73 Hans pa naj bi veljal »po vsem Spodnjem Štajerskem za vzornega renegata«.74 Vseeno je slovenski tisk s časovno distanco zmogel priznati, da so za spreobrnitev v dobršni meri krivi Slovenci sami. Ravnanje Ivana Vošnjaka je bilo primer izkoriščevalske goljufije za kuliso nacionalnega boja, ki je učinkovalo kot katalizator za prestop dragocenega 67 Ibid., 78. 68 Ibid., 82. 69 Videčnik, Denarništvo, 37. 70 Aplinc, Vošnjaki, 92, 93. 71 »Franz Woschnagg d. Ae. †,« Deutsche Wacht, 3. 2. 1912, 3. 72 »Občinske volitve v Šoštanju,« Domovina, 21. 6. 1904, 1. 73 »Anarhistične razmere, navadna sleparija in – celjska ‚Vahtarica‘,« Naš list, 6. 5. 1905, 3, 4. 74 »Hans Woschnagg umrl,« Edinost, 26. 3. 1911, 4. 48 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 zaveznika v tabor nasprotnikov. Časopis Jutro je leta 1911 pisal, da sta bila Franz Xaver in Marie Woschnagg slovenskega zasmehovanja in obtožb o častihlepju neupravičeno deležna že na začetku devetdesetih let 19. stoletja, ker sta v Šoštanju postavila Marijin steber z nemškim napisom, pri Hansu Woschnaggu, ki se je preobrazil v »šoštanjskega diktatorja«, pa se je zgodba ponovila zaradi »vse tiste zaslepljenosti in nepremišljenosti, s katerimi so Slovenci to rodbino in posebno mladega Hansa sami pognali v nasprotni tabor. /.../ In kdo je temu kriv, da smo ga Slovenci izgubili izmed svojih vrst?! Slovenci sami! Žal, da to ni edini slučaj! Naši časniki premalo pazijo, ter le prepogostoma napadajo osebno ljudi, ki se jim ne zde dovolj radikalni, s čemer jih odženejo – v nasprotni tabor!«75 Navkljub razkolu med Vošnjaki in Woschnaggi je treba poudariti, da različne identitete med sorojenci niso vedno nujno pripeljale do takšnega konca. Drugačen je bil primer trgovske družine Kozler/Kosler, po rodu Kočevarjev. Na začetku 19. stoletja je Ivan Kozler/Johann Kosler na Dunaju ustanovil dobičkonosno trgovino z južnim sadjem in kožami. Z drugo soprogo je dobil tri sinove: Janeza/Johanna, Josipa/Josefa in Petra. Predvsem Peter Kozler/Kosler (1824–1879), ki je delal kot odvetnik, se je zapisal v slovensko zgodovino; čeprav v mladosti ni znal slovensko, se je začel med šolanjem v Ljubljani identificirati za Slovenca, poročil se je s Slovenko Marijo Zorman, kot pripadnik slovenskega tabora je bil izvoljen za kranjskega deželnega poslanca, leta 1852 pa je ustvaril znani Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, na katerem je prikazal široko zamejeno slovensko etnično območje. Zemljevid je bil tako kontroverzen, da je avstrijska država šele leta 1861 dovolila njegovo objavo. Kljub zagretemu slovenskemu prepričanju je Peter Kozler, ki je bil v slovenskih krogih vsesplošno spoštovan kot iskren rodoljub, ostal v naklonjenih stikih s svojimi sorojenci. Brat Janez/Johann (1819–1898), pravnik in agronomski strokovnjak, je bil, tako kot Peter, poslanec kranjskega deželnega zbora, le da na strani nemške ustavoverne stranke, kjer je glasoval zoper slovenske predloge. Drugi sin, dr. Josip/Josef (1822–1917), se je tudi ukvarjal s pravom in agronomijo, politično pa je bil neopredeljen, deloma nemško in deloma slovensko usmerjen.76 Družinski člani so se v glavnem poročili v ljubljanske nemške družine in tudi uporabljali nemščino, vendar pri tem niso bili skrajno nemški. Zmernost Kozlerjev/Koslerjev kljub različnim političnim prepričanjem odraža podatek, da so trije bratje in njihova polsestra Marija složno kupili Cekinov grad v Ljubljani, na posestvu pa so nato vsi štirje leta 1866 ustanovili še pivovarno (današnja pivovarna Union). Na etiketah na pivskih steklenicah in reklamah je bila dosledno v rabi različica »Kosler«; kot smo že ugotavljali pri Puhu/Puchu, je prepoznavnost blagovne znamke presegala vsakršne identitetne pomisleke. Zadržanost Kozlerjev/Koslerjev ilustrira tudi dejstvo, da je bil eden najzvestejših družinskih prijateljev slovenski literarni zgodovinar in kulturni delavec Fran Levec, ki je poldrugo desetletje poleti dopustoval v Kozlerjevem gradu Ortnek. Levec je tudi iskreno 75 »Iz Celja, 5. aprila: pogreb Šoštanjskega diktatorja,« Jutro, 7. 4. 1911, 1. 76 Ivan Kordiš in Irena Škufca, »Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes,« v: Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja: ‚Po hribih, po dolih razširjen njih rod‘ = Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes: ‚Über Berg und Tal reicht ihr Geschlecht‘ (Kočevje: Muzej, 1996), 44–46. 49 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi sočustvoval z brati, ko so šli njihovi poslovni načrti po zlu in jim je grozila likvidacija: »Škoda tako poštenih, tako dobrih ljudij!«77 Levčeva pisma kot dragocen zgodovinski vir razkrivajo »okolje, kakor ga bolj malokrat srečamo v naših zgodovinskih razpravah, okolje prijateljstva in kulturnega sožitja slovenščine in nemščine. Oba svetova sta živela drug poleg drugega ves ta čas pred sto in več leti. To ni bil le svet političnih bojev in narodnostnih sporov, temveč tudi svet osebnih zvez in medsebojnega razumevanja.«78 Zaključek Gospodarstvo je področje, ki naj bi funkcioniralo deloma po racionalnih zakonih in deloma po notranji logiki, ki je ni mogoče predvideti, vendar pa je železno pravilo vsakega udeleženca na prostem trgu, da se poskuša obnašati karseda preudarno in previdno, če ne želi propasti. Kljub temu pa v ta racionalni pristop vdirajo in ga rušijo tudi številni drugi zunanji dejavniki, med katerimi je v novejši zgodovini pomembno, vendar v raziskavah pogosto zanemarjeno vlogo igral nacionalizem. Pojavila se je celotna ideologija ekonomskega nacionalizma, ki je skušala zaščititi interes nacionalne skupnosti nasproti drugim skupnostim, razumljenim kot konkurenca in potencialni uničevalec čistega narodnega gospodarstva kot temelja za kulturni in politični razvoj naroda. Slovenski prostor je dober primer prostora ekonomskega sobivanja (ne samo, toda predvsem) Slovencev, Nemcev in Italijanov, tako da je nacionalna kategorija postala eden izmed dejavnikov, na podlagi katerih so se kupci in poslovneži odločali, s kom bodo poslovali, koga pa bodo bojkotirali – tudi če v imenu »višjega dobrega« zoper njihove finančne ali materialne interese. V takšnem svetu so morali biti poslovneži še posebej previdni glede vprašanja, ali in kako bodo izražali svojo nacionalno identiteto; napačna odločitev je lahko pomenila vsaj razbito izložbo, če ne bojkota ali stečaja. Nekateri podjetniki so poskušali ohranjati nadnacionalno podobo v obliki tako ali drugače definirane vmesne identitete. Četudi so tovrstne identitete spremenljive iz dneva v dan, celo iz situacije v situacijo, je mogoče identificirati nekaj taktik, s katerimi so pristopali do tega problema. Nekatere podjetniške družine so načrtno gojile vmesno identiteto tako, da so bile zadržane v političnem delovanju in so se raje posvečale kakovostni storitvi, ki je bila precej boljša reklama kot pa promocija na temelju pripadanja eni ali drugi nacionalni skupnosti. Drugi so se javni nacionalni identifikaciji izogibali, ker je posel pač nadnacionalen in je potiskanje teh vprašanj v ozadje v teoriji odpiralo možnost za poslovanje z vsemi in vsakim. Spet tretje družine so se razklale znotraj samih sebe, tako da so se člani ene in iste družine identificirali različno, kot ilustracija nepomembnosti dejanskega etničnega porekla za posameznikovo nacionalno občutje in v podporo Renanovi tezi o »vsakodnevnem plebiscitu«. 77 Francè Bernik, Pisma Frana Levca: prva knjiga (Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967), 151, 152. 78 Vasilij Melik, »Die Familie Kozler in der slowenischen Geschichte,« v: Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja: ‚Po hribih, po dolih razširjen njih rod‘ = Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes: ‚Über Berg und Tal reicht ihr Geschlecht‘ (Kočevje: Muzej, 1996), 12. 50 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Žal so ohranjeni zgodovinski dokumenti glede obravnavane teme marsikdaj le malo povedni in zaznamovani z nacionalističnim diskurzom, v katerem umanjkajo odtenki, prav tako pa raziskovalni izziv predstavljata omenjeni konstantna fluidnost in spremenljivost uporabljenih strategij, zaradi katerih je vsak poskus predalčkanja nujno pomanjkljiv. Morda je treba gordijski vozel pomislekov presekati s preprostim spoznanjem, da je večina trgovcev in podjetnikov k vprašanju nacionalne (samo)identifikacije pristopala pragmatično in situacijsko, brez globokih razmislekov o naravi ekonomskega nacionalizma. Trg, zadostitev povpraševanju in nujnost donosnosti poslovanja za preživetje podjetnika in njegove družine so bili odločilni momenti. V vsakdanji praksi je to pomenilo niansiran pristop, razločevanje med zasebnim (intimnim) in javnim opredeljevanjem nacionalnosti. Razen v obdobjih nacionalnih zaostritev je bil ta vmesni pristop čisto običajen, vsakdanji pojav – tako profan in nemarkanten, da se ni v časopisju, spominih in korespondenci z njim nihče ukvarjal. Viri in literatura Časopisni viri Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 1878. Deutsche Wacht, 1912. Domovina, 1904. Edinost, 1911. Jutro, 1911, 1942. Naš list, 1905. Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 1870. Slovenec, 1878, 1886, 1908. Slovenski gospodar, 1907. Slovenski narod, 1873, 1875, 1883, 1886, 1905, 1908, 1911. Literatura Aplinc, Miran. Vošnjaki: industrialci iz Šoštanja. Šoštanj: Zavod za kulturo, 2005. Berger, Stefan. »Historians, Nationalism Studies and the Economy.« V: Stefan Berger in Thomas Fetzer, ur. Nationalism and Economy: Explorations into a Neglected Relationship, 23–41. Budapest, New York: CEU Press, 2019. Bernik, Francè. Pisma Frana Levca: prva knjiga. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967. Blomqvist, Anders E. B. Economic Nationalizing in the Ethnic Borderlands of Hungary and Romania: Inclusion, Exclusion and Annihilation in Szatmár/Satu-Mare 1867–1944. Stockholm: Department of History, Stockholm University, 2014. Breuilly, John, ur. The Oxford Handbook of the History of Nationalism. Oxford: Oxford University Press, 2013. Bučić, Vesna. »Odnos Josipa Gorupa pl. Slavinjskega do kulture in umetnosti.« Kronika 58, št. 1 (2010): 229–48. 51 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi Cergol Paradiž, Ana in Irena Selišnik. »Soproge slovenske elite v Ljubljani in Trstu.« Prispevki za novejšo zgodovino 58, št. 2 (2018): 51–84. Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik: politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Obzorja, 1997. Danneberg, Stéphanie. Wirtschaftsnationalismus lokal: Interaktion und Abgrezung zwischen rumänischen und sächsischen Gewerbeorganisationen in den siebenbürgischen Zentren Hermannstadt und Kronstadt, 1868–1914. Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 2018. Delanty, Gerard in Krishan Kumar, ur. The SAGE Handbook of Nations and Nationalism. London: SAGE Publication, 2006. Egry, Gábor. »Beyond politics: national indifference as everyday ethnicity.« V: Van Ginderachter, Maarten in Jon Fox, ur. National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe, 145– 60. Abingdon, New York: Routledge, 2019. Feest, David. »Spaces of ‚national indifference‘ in biographical research on citizens of the Baltic republics 1918–1940.« Journal of Baltic Studies 48, št. 1 (2017): 55–66. Fetzer, Thomas. »Nationalism and Economy.« Nationalities Papers 48, št. 6 (2020): 963–73. Hribar, Ivan. Spomini: I. del. Ljubljana: Slovenska matica, 1983. Jakopič, Stojan. »Gustav Tönnies in sinovi.« V: Žarko Lazarević, Milanka Jakopič in Stojan Jakopič, ur. Stoletje družine Tönnies: zgodovina in tehniška dediščina, 17–30. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Javoršek, Jože. Spomini na Slovence I., II. Ljubljana: Adit, 1989. Judson, Pieter. Habsburški imperij: nova zgodovina. Ljubljana: Sophia, 2023. Koch, Natalie. »The political geography of economic nationalism.« V: Andreas Pickel, ur. Handbook of Economic Nationalism, 14–28. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar Publishing, 2022. Kordiš, Ivan in Irena Škufca. »Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes.« V: Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja: ‚Po hribih, po dolih razširjen njih rod‘ = Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes: ‚Über Berg und Tal reicht ihr Geschlecht‘, 39–60. Kočevje: Muzej, 1996. Lazarević, Žarko, Marta Rendla in Janja Sedlaček. Zgodovina zadružništva v Sloveniji (1856–1992). Ljubljana: Zadružna zveza Slovenije, 2023. Lazarević, Žarko. »Aristokrati in demokrati med zadružniki?.« V: Darja Mihelič, ur. Gestrinov zbornik, 351–63. Ljubljana: ZRC SAZU, 1999. Lazarević, Žarko. »Economy and Nationalism in Yugoslavia.« V: Helga Schultz in Eduard Kubů, ur. History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe, 265–78. Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006. Lorenz, Torsten, ur. Cooperatives and Ethnic Conflicts: Eastern Europe in the 19th and Early 20th Century. Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006. Lukežić, Irvin. »Pisma Josipa Gorupa pl. Slavinjskega dr. Ivanu Hribarju.« Kronika 58, št. 1 (2010): 195–200. Matić, Dragan. Nemci v Ljubljani 1861–1918. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2002. Melik, Vasilij. »Die Familie Kozler in der slowenischen Geschichte.« V: Peter Kozler in prvi zemljevid slovenskega ozemlja: ‚Po hribih, po dolih razširjen njih rod‘ = Peter Kozler und die erste Landkarte des slowenischen Gebietes: ‚Über Berg und Tal reicht ihr Geschlecht‘, 11, 12. Kočevje: Muzej, 1996. Pickel, Andreas, ur. Handbook of Economic Nationalism. Cheltenham, Northampton: Edward Elgar Publishing, 2022. Schemmer, Janine in Klaus Schönberger. »Doing In-Between in the 19th Century in the Alps-Adriatic Region: Everyday Forms of Subjectivation Beyond Nationalising and Ethnicising Subjection.« Traditiones 53, št. 3 (2024): 21–44. Schultz, Helga in Eduard Kubů, ur. History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe. Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006. Schultz, Helga. »Introduction: the double edged sword of economic nationalism.« V: Helga Schultz in Eduard Kubů, ur. History and Culture of Economic Nationalism in East Central Europe, 9–25. Berlin: Berliner Wissenschafts-Verlag, 2006. 52 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Sernec, Janko. »Železne postave.« Slovenski narod, 21. 8. 1881, 2. Stergar, Rok in Tamara Scheer. »Ethnic boxes: the unintended consequences of Habsburg bureaucratic classification.« Nationalities Papers 46, št. 4 (2018): 575–91. Šamperl Purg, Kristina. »Zakaj je ostal Janez Puh Slovencem toliko časa neopažen in nezanimiv?.« V: Šamperl Purg, Kristina, ur. Janez Puh – Johann Puch: človek, izumitelj, tovarnar, vizionar (1842– 1914), 27–37. Ptuj: Zgodovinski arhiv, 1998. Šuklje, Franjo. Iz mojih spominov: I. del. Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo, 1926. Terčon, Nadja. »Josip Gorup.« V: Rahten, Andrej, Mateja Matjašič Friš in Nadja Terčon, ur. Tvorci slovenske pomorske identitete, 49–63. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010. Terčon, Nadja. »Kalister, Gorupi in pomorstvo.« Kronika 58, št. 1 (2010): 87–110. Van Ginderachter, Maarten in Jon Fox, ur. National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe. Abingdon, New York: Routledge, 2019. Videčnik, Aleksander. Denarništvo v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini. Titovo Velenje: Ljubljanska banka, Temeljna banka Velenje, 1989. Vidmar Horvat, Ksenija. Zemljevidi vmesnosti: eseji o evropski kulturi in identiteti po koncu hladne vojne. Ljubljana: Sophia, 2009. Vodopivec, Peter. »Gustav Tönnies in nasledniki med Nemci in Slovenci.« V: Žarko Lazarević, Milanka Jakopič in Stojan Jakopič, ur. Stoletje družine Tönnies: zgodovina in tehniška dediščina, 31–45. Ljubljana: Založba ZRC, 2019. Vodopivec, Peter. O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. Vošnjak, Josip. Spomini: drugi zvezek, 1868–1873. Ljubljana: Slovenska matica, 1906. Vošnjak, Josip. Spomini: prvi zvezek, prvi in drugi del 1840 do 1867. l. Ljubljana: Slovenska matica, 1905. Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić IN-BETWEEN IDENTITY AND ENTREPRENEURS IN THE SLOVENIAN LANDS DURING THE AUSTRO-HUNGARIAN ERA SUMMARY In business, prudent entrepreneurs behave cautiously and rationally while conducting business if they do not want to fail. Nevertheless, market movements depend not only on internal market logic but also on numerous external factors. Among them, nationalism has played a vital role in recent history but has often been neglected by the relevant research. The ideology of economic nationalism spread in the 19th century. It attempted to protect the interests of the national community against other nationalities, which were understood as competition and potential destroyers of a pure national economy as the foundation for the cultural and political development of the nation. Slovenian lands are a good example of the economic coexistence between Slovenians, Germans, Italians, and other nations, where the national category became one of the factors based on which buyers and entrepreneurs decided who to do business with and 53 Žarko Lazarević, Ivan Smiljanić: Vmesna identiteta in podjetniki na Slovenskem v avstro-ogrski dobi whom they would boycott under the slogan “each to their own” – even if in the name of the “higher good” and against their financial interests. In such a situation, businessmen had to be especially careful about whether and how they would express their national identity, as the consequences of making the wrong choice could be significant, including bankruptcy due to boycotts. Some entrepreneurs tried to pragmatically maintain a nonor supranational image in the form of an in-betweenness regarding their national identity, which was certainly far from a rare position in the Slovenian society of the time. Even though such identities change from day to day, even from situation to situation, it is possible to identify some general tactics and strategies used to approach this issue. Some entrepreneurs and entrepreneurial families, including the Tönnies family of builders and the merchant Valentin Supan, deliberately cultivated an unclear national identity by refraining from political activity and preferring to work on the quality of service, which ensured much better advertising than belonging to one or another national community. Others, including the Graz-based industrialist Janez Puh/Johann Puch and the Rijeka-based Slovenian investor Josip Gorup, avoided public national identification because they saw business as supranational and pushing these issues into the background theoretically opened up the possibility of conducting business with everyone. Still other families, including the Šoštanj industrialist dynasty Vošnjak/Woschnagg and the brewing family Kozler/Kosler of Gottscheer origin, succumbed to divisions among themselves so that various members of the same families identified themselves as belonging to different nations. 54 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.03 * Dr., znan. sod., Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI–1000 Ljubljana, [email protected]; ORCID: 0009-0008-8564-3027 ** Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega programa št. P6–0280 Ekonomska, socialna in okoljska zgodovina Slovenije, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. Filip Čuček* »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, pustili so pa reke na Spodnjem Štajerskem, […] da divjajo […] in delajo neprecenljivo škodo«. Regulacija Savinje med Prihovo in Levcem (1876–93) in njene posledice ** IZVLEČEK Vse od začetka 19. stoletja se je okrožni urad Celje ukvarjal s Savinjo in njenimi pritoki, ki so zaradi taljenja snega in nalivov precej poplavljali. A v prvi polovici stoletja so regulacijska dela potekala precej nedosledno in počasi. Po katastrofalni poplavi leta 1851 so vendarle skušali nekoliko resneje pristopiti k regulaciji »planinske« reke. Toda do srede sedemdesetih let, ko se je pričela sistematična regulacija reke na daljši relaciji med Prihovo in Levcem, so dela še zmeraj potekala podobno kot v predmarcu. S temeljitim pristopom so reko v letih 1876–93 na relativno dolgem odseku vendarle regulirali in izravnali, tako da je kazalo, da hujših poplav ne bo več. Vendar je Savinja s tem precej ogrozila Celje; ves material, ki ga je reka nosila s seboj, se je kopičil v mestu, voda pa je na prelomu stoletij praviloma poplavljala prav tam. Ključne besede: reka Savinja, Celje, Savinjska dolina, regulacija, poplave, okoljska zgodovina 55 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... ABSTRACT “ALMOST ALL THE RIVERS IN UPPER AND CENTRAL STYRIA HAVE BEEN REGULATED, WHILE THE RIVERS IN LOWER STYRIA HAVE BEEN LEFT […] TO RUN WILD […] AND CAUSE INESTIMABLE DAMAGE.” REGULATION OF THE RIVER SAVINJA BETWEEN PRIHOVA AND LEVEC (1876–93) AND ITS CONSEQUENCES Since the start of the 19th century, the district office of Celje faced frequent flooding of the river Savinja and its tributaries, caused by snowmelt and heavy rainfall. However, during the first half of the century, the river regulation activities were somewhat inconsistent and slow. After the disastrous flood of 1851, more serious attempts were finally made to regulate the “mountain” river. Nevertheless, until the middle of the 1870s, when the systematic regulation of the river began on a longer stretch between Prihova and Levec, the works were still carried out in a manner similar to that of the pre-March period. Between 1876 and 1893, a significant length of the river was carefully and thoroughly regulated and straightened, giving the impression that there would be no more severe flooding. However, with this project, the river Savinja began to pose a serious threat to Celje; all the materials the river carried accumulated in the city, and by the turn of the century, it often flooded there. Keywords: the river Savinja, Celje, the Savinja Valley, regulation, floods, environmental history Uvod Soočanje z močjo in nepredvidljivostjo vodotokov je zmeraj predstavljalo enega ključnih izzivov sobivanja z naravo. Industrijska revolucija, ki je sredi 19. stoletja zajela tudi habsburško monarhijo, in tehnološka modernizacija sta vsekakor olajšali večni »spopad« s celinskimi vodámi. Sicer je prevladujoči koncept upravljanja z njimi temeljil na ideji popolne ukrotitve in podreditve narave človekovim potrebam. Sodobniki so reke dojemali kot neizkoriščen vir in potencialno grožnjo, ki jo je treba zajeziti, kanalizirati in regulirati, da bi se preprečila ekonomska in socialna škoda ter omogočil razvoj kmetijstva, industrije in urbanih naselij. Ta obrambno-zaščitni koncept obvladovanja naravnih tveganj je vodil v obsežne in pogosto invazivne hidrotehnične posege, s katerimi se je poskušal doseči popoln nadzor nad rečnimi tokovi. A kmalu sta se pokazala kompleksnost takšnega upravljanja in spoznanje, da ima vsak poseg v naravno ravnovesje dolgoročne učinke. Pričujoči prispevek se posveča večplastnim izzivom upravljanja z vodotoki in opozarja na nenehno iskanje optimalnega ravnovesja med človekovimi ambicijami 62 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 dobo za dve leti (do novega leta 1885), s čimer so se sredstva za zadnji dve delovni leti podvojila. Zakon je prav tako določil novo delovno dobo (1885–89) in vsoto 300.000 gld. Po novem je država prispevala 40 odstotkov (30 odstotkov melioracijski fond, 10 odstotkov fond vodogradenj), prav toliko dežela, medtem ko je na okraje in občine prišlo po 10 odstotkov.38 Lokalne razmere na terenu se medtem niso kaj bistveno spremenile. Reka je periodično poplavljala in sredi avgusta 1882 deloma poškodovala prekopa pri Malih Braslovčah in Polzeli,39 konec novembra pa v Celju segala do treh metrov nad normalo.40 Slovenski poslanci v Gradcu so v začetku leta 1883 protestirali, češ da deželni zbor za regulacijo Savinje in Drave ne naredi nič, medtem ko se za Muro pri Gradcu vedno najde denar.41 Vtem je računsko poročilo za leto 1883 ugotavljalo, da bo predvidena vsota za prvo delovno dobo komaj zadostovala za polovico načrtovanih del.42 Slovenski poslanci so situacijo spremljali s precejšnjo skepso (konec leta 1884 niso bili več povsem prepričani, ali bodo sredstva za novo delovno dobo sploh zagotovljena). Sama regulacija naj bi bila sicer zadovoljiva le tam, »kder se nasipi in sploh regulirani deli vkup držijo ter je dovolj penezov bilo na razpolaganje. Mnogo kosov Savinjskega obrežja pa ni bilo mogoče regulirati ali samo površno. Zatorej je treba dopolniti, kar še manjka; sicer so že regulirani kosi v nevarnosti.«43 Na relaciji med Mozirjem in Celjem se je v prvi delovni dobi sicer reguliralo približno 10km reke, večinoma na levem bregu, kar je zneslo slabih 14gld. po tekočem metru.44 Novi zakon je kljub vsemu zagotovil načrtovana sredstva (ki pa seveda niso povsem zadoščala). V novi delovni dobi (1885–89) je bilo tako na razpolago 60.000 gld. letno. Preddela – ta so potekala pri Preserju, Šempetru in Kasazah – so začeli aprila 1885. Časopisje je bilo precej skeptično; navajalo je znatno večje stroške za občine, okraje in posameznike ter menilo, da je zastavljena dela v petih letih skoraj nemogoče izvesti.45 Poplava v začetku novembra (v Celju je voda segala 3,4metra nad normalo) je zopet relativizirala že opravljena dela46 (ki, mimogrede, niso bila ravno najbolje izvršena). Kakor je po vsej Savinjskej dolini znano, poverilo se je pred večimi leti regulovanje Savinje inženerju g. V. Butti. V teku teh let izvršil je ta več takih stavb, od katerih se jih je nekaj vrlo slabo obneslo. Še lansko leto pobrala je povodenj več takih stavb, namreč jezov, ki so stali lepo vsoto denarjev. Letošnjo zimo je dal pa omenjeni gospod voziti kamenje k Savinji pri Petrovškem mostu, da bi tu zopet napravil nekak jez. Ali navoženo kamenje zdelo se je ljudem premehko, prekrhljivo in za take vodne stavbe popolnoma nesposobno. Za to se je 38 Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 204, 205. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17. 39 »Hochwasser,« Cillier Zeitung, 31. 8. 1882, 4. 40 SI ZAC 24, t.e. 326, f. 002/022/004/00006, spis Seznam maksimalnega stanja vode pri vodokazu na Kapucinskem mostu v Celju od leta 1870 do 1901. 41 »Ugovorne obravnave ‘Slovenskega naroda’,« Slovenski narod, 8. 3. 1883, 4. 42 Die Landesvertretung von Steiermark, IV. Theil, 203, 204. 43 »Reguliranje Savinje,« Slovenski narod, 4. 10. 1884, 2. 44 »Sannregulirung,« Deutsche Wacht, 15. 10. 1885, 4. 45 Ibidem. 46 »O povodnji,« Slovenski narod, 4. 11. 1885, 3. 63 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... opozoril okrajni zastop Celjski, naj pogleda sumljivi kamen. […] Pred kratkim ogledala si je kamen komisija, v kateri je bil tudi zastopnik deželnega odbora in višji stavbeni sovetnik iz Gradca, ter je postala zelo osodepolna za našega ‚žolnirja‘. Vprašali so ga, kje da je imel pamet, ko je dal tako slab kamen navažati in še v takej meri – 1000m3, ter mu zaukazali, da ga odstrani.47 Ne glede na to so dela stekla na relacijah Mozirje–Ljubija in Letuš–Polzela. Zaradi pogosto visoke vode so zgradili več kanalov in prekopov. Julija 1886 so tako odprli 670m dolg in 10m širok prekop pri Letušu, s čimer so pridobili 16 oralov (cca 9 hektarjev) površin.48 Avgusta so odprli še 430-metrski prekop pri Mozirju.49 Medtem je zaradi poplav in nanesenega gramoza več lastnikov spisalo peticije, to pa je podkrepila še poplava konec septembra v Celju in širše (voda je v Celju segala čez tri metre nad normalo).50 Nova poplava je grozila območju v začetku novembra 1887, ko so v Celju izmerili raven vode 3,6 metra nad normalo.51 Poplava je prizadela tudi Zgornjo Savinjsko dolino (še najbolj je poškodovala regulacijska dela pri Polzeli).52 Celjski občinski svet se je na ponavljajoče se poplave le odzval in sklenil, da je potrebna regulacija Savinje in tudi pritokov v mestu, saj da je zadnja poplava pokazala številne slabosti v Celju.53 Do leta 1888 je bilo sicer od Mozirja dolvodno reguliranih (in poglobljenih) 23km Savinje v vrednosti 380.000 gld. (13,5gld. na tekoči meter), preostalih 50.000 gld. pa nikakor ni zadostovalo za dokončanje del.54 Medtem je septembra in posebej v začetku oktobra 1888,55 nato pa zopet konec julija 1889, spet precej poplavilo. Nad neobičajno poletno poplavo takšnih razsežnosti so bili posebej presenečeni Žalčani in okoličani, ki jih je najbolj prizadelo.56 Tudi zato je konec leta 1889 nad opravljenim delom v javnosti vladala precejšnja skepsa. »Velika komisija ogleduje te dni v tem letu storjeno delo regulovanje Savinje. O praktičnosti in stalnosti tega regulovanja je prebivalstvo različnih misli, jedno je pa gotovo, da vsaka povodenj napravljene nasipe na nekaterih mestih predira in da po takem ni misliti, kedaj bode regulovanju konec.« Anonimni pisec je menil, da občine (in posamezniki) nikakor ne bodo več plačevali za nove regulacije, in pozival odgovorne, naj preverijo stanje v Savinjski dolini na lastne oči.57 47 »Iz Petrovč,« Slovenski narod, 18. 3. 1886, 3. 48 »Pri Letuši,« Slovenski narod, 16. 7. 1886, 3. 49 »Sannregulierung,« Laibacher Zeitung, 24. 8. 1886, 4. 50 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 26. 9. 1886, 5. 51 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 3. 11. 1887, 4. 52 »Die Arbeiten der Sannregulirung,« Deutsche Wacht, 10. 11. 1887, 4. 53 »Cillier Gemeinderath,« Deutsche Wacht, 6. 11. 1887, 3. »Die Regulirung der Sann,« Deutsche Wacht, 10. 11. 1887, 1. 54 Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 1885–1890 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Leykam, 1891), 309–13 55 SI ZAC 24, t.e. 259, f. 002/0011/00073, Regulacija Savinje – načrti iz leta 1929, spis poplavna tabela. 56 »Silovit vihar,« Slovenski narod, 25. 7. 1889, 3. 57 »Od Savinje,« Slovenski narod, 9. 10. 1889, 3. 64 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Slika 2: Seznam poplav in vodostajev v Celju v osemdesetih letih Vir: SI ZAC 24, t.e. 52, f. 1901, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, spis Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901 65 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... Od zaključka druge delovne dobe se medtem ni dogajalo nič. Zato je celjski župan Neckermann v deželnem zboru pozival k nadaljevanju del, a hkrati opozarjal, da se z vsako dodatno regulacijo veča nevarnost za Celje, saj je visoka voda iz Zgornje Savinjske doline v Celje prodrla štiri do pet ur prej in ga precej bolj ogrožala58 (potreben je bil temeljit razmislek, kako regulirati reko v srednjem toku in hkrati obvarovati mesto poplav; Celje je potrebovalo konkretno ureditev vseh rečnih tokov, za kar pa ni bilo zagotovljenih dovolj sredstev). Še nekaj drugih poslancev je menilo, da je nadaljevanje regulacije več kot nujno.59 Deželni zbor je do avgusta 1891, ko je bil sankcioniran, le sprejel nov deželni zakon (veljal je do leta 1893) in določil vsoto 120.000 gld. V zadnji fazi so potekale gradnje pri Mozirju, Ljubiji, Preski, Podvinu (most na Polzeli), Šeščah, Vrbju, Grižah, Kasazah in Levcu. Na nekaterih mestih je bilo izkopa struge manj, več pa varovalnih obrežnih del in popravkov, drugje pa ravno obratno.60 Vmes je bilo sicer več pozivov po regulaciji pritokov v Celju,61 potem je bilo tudi več kritik same regulacije, češ da ni prinesla nekega velikega, omembe vrednega uspeha. Anonimni avtor je pisal, da so poplave še zmeraj redne in periodične, da reka zaradi taljenja snega običajno poplavi spomladi, iz struge izstopi v šestih do osmih urah in povzroči veliko škode. Ogromna količina vode je, po navedbah avtorja, pritekla že iz Logarske doline, vodotok se je nato okrepil z vodo iz »hribovske« Drete, potem dolvodno iz Pake, Bolske, v spodnji dolini pa Pirešice, Ložnice in preostalih potokov ter kot takšen »zadel« mesto Celje. Dela da so potekala že leta, vmes so poplave uničile marsikaj, marsikje so bili kamniti jezovi prešibko narejeni in niso nudili dovolj odpora (tukaj je omenil še slab material). Namesto da bi pridobili številne travnike, pašnike in njive, tako avtor, jih je ob poplavi vedno znova zalilo.62 Kakorkoli, skupno je bilo v letih 1877–93 na trasi, dolgi dobrih 40km, narejenih več prekopov, jezov in vodobranov v vrednosti cca 550.000 gld. Leta 1893 so se ustavili nad izlivom Ložnice pri Levcu. Z regulacijo pod vodstvom deželnega stavbnega urada v Gradcu (na terenu jih je nadziral okrajni stavbni urad Celje, sprva pod vodstvom inž. Wilhelma Hallade, nato inž. Wilhelma Butte) je bil vodotok (kljub številnim pomislekom lokalnega prebivalstva) uspešno skrajšan in zavarovan, odstranjene so bile ovire za splavarjenje, obvladano inundacijsko področje, pridobljenih pa približno 200 hektarjev novih obdelovalnih površin. Strugo so izravnali in poglobili ter s tem močno pospešili tok. Toda regulacija je imela tudi neželene učinke. V zgornjem delu doline se je reka zadirala v laporne plasti, podtalnica je upadla, posledično pa so začeli usihati studenci. Posledice so bile precej neugodne za Celje, saj se je material, ki ga je voda nosila s seboj, ustavljal v celjskem ovinku, dvigoval talno vodo in vodno gladino ter ustvarjal večje možnosti za poplave.63 58 »Steiermärkischer Landtag,« Deutsche Wacht, 1. 11. 1890, 2. 59 »Baron Hackelberg über die Sann-Regulierung,« Deutsche Wacht, 23. 11. 1890, 4. 60 Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 313–15; Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil – Erste Abtheilung, 1891–1896 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des LandesAusschusses des Herzogthums Steiermark, 1898), 178–80. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17. 61 »Eingesendet,« Deutsche Wacht, 16. 6. 1892, 4. 62 »Die Sann-Regulierung,« Deutsche Wacht, 19. 6. 1892, 4. 63 Die Landesvertretung von Steiermark, V. Theil, 313–15. Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil – Erste Abtheilung, 178–80. Orožen, »Zgodovinski pregled,« 17, 18. Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del 66 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Posledice Regulacija nad Celjem ni mestu in njegovi bližnji okolici nič kaj koristila; med letoma 1887 in 1910 se je zvrstilo več obsežnih poplav (najhujše v letih 1887, 1888, 1895, 1899, 1900, 1901, 1905, 1906 in 1909).64 Septembra 1893 je reka poplavila mesto,65 podobno pa se je zgodilo leto kasneje, ko je v začetku oktobra voda segala 2,5 metra nad normalo. Kljub temu ni naredila škode na že reguliranih odsekih nad Celjem, zato je »vahtarca« pisala, da je regulacija uspela, v isti sapi pa poročala o celjskih težavah. V Celju je še posebej poplavila Voglajna in se razlila proti Teharju in Štoram ter poplavila travnike in polja. Savinja je najbolj poplavila desni breg mesta, medtem ko so bregove prestopili tudi pritoki Koprivnica, Hudinja in Sušnica.66 Savinja in pritoki so ponovno poplavili nedolgo zatem. Prvič spomladi 1895, nato pa jeseni, ko je voda pri kapucinskem mostu segala 3,5 metra nad normalo. Voglajna je spet poplavila proti Teharju in ustvarila jezero, medtem ko je Savinja zalila park in mesto, prav tako pa območje nad Celjem, se pravi že regulirane odseke pri Žalcu, Levcu in višje.67 Celjski okrajni zastop je imel julija (med obema poplavama) na to temo obširno razpravo in je »tožil«, da se za regulacijo pritokov (kljub že skoraj desetletnemu prizadevanju) ne dela praktično nič.68 Regulacija nad Celjem je sicer rešila marsikatero zagato v srednjem toku Savinje, toda vseeno ji ni uspelo popolnoma preprečiti poplav. Oktobra 1896 je bilo vreme precej nenavadno. Dnevna temperatura je ob nastali nevihti v trenutku padla z (za ta letni čas) običajnih 17 na 4 stopinje, neurje pa je povzročilo rečni dvig v mestu ob Savinji in višje. V Celju je voda segala 2,5 metra nad normalo, medtem ko so v Mozirju izmerili celo 3,2 metra nad normalo.69 Vse več posestnikov ob reki je kritiziralo opravljeno delo (med drugim so se tudi pritoževali, da težko zmorejo plačevati še zaostale stroške regulacije). Mi od nje nimamo nikakoršne posebne koristi, nego vkljub vsem regulacijam skoro vsako leto škodo, in ker moramo razun tega o vseh poškodovanjih in nedostatkih pri mostovih, potih i.t.d. v drugih občinah jednakomerno prispevati. […] Mi nismo tega krivi, da naša posestva ležijo poleg Savinje, tudi mi bi bili rajše na suhem svetu, in če tudi smo po prispevkih, katere smo preko 15-16 let in žalibog čisto brez vspeha plačevali, že skoro izkrvaveli, vendar se še menda noče uvideti, kako neupravičeno se samo nam ti prispevki natvezajo. […] Poleg naših posestev smo videli malo prave regulacije, in kjer se je vršila, je gotovo drugi sosed o prvi povodnji večji ali manjši del svojega posestva izgubil. Nam ne pride na um, da bi vršili kritiko, da pa so dotična dela samo za nekaj časa, in da se glavna hiba ne odpravi, to vemo natančno.70 (1849–1941) (Celje: Aero, 1974), 149–51. Prim. Blaž Pristovšek, »Regulacijski problemi Savinje,« Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934): 217, 218. 64 Orožen sicer napačno navaja 1910. – Orožen, »Zgodovinski pregled,« 18. Prim. Matija Zorn, »Poplave – stalnica v Spodnji Savinjski dolini,« Kronika 65, št. 3 (2017): 534, 535. 65 »Povodnji na Štajerskem,« Slovenski narod, 28. 9. 1893, 3. 66 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 7. 10. 1894, 4. 67 »Hochwasser um Cilli,« Deutsche Wacht, 31. 10. 1895, 4. 68 »Cillier Gemeinderath,« Deutsche Wacht, 4. 8. 1895, 4. 69 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 22. 10. 1896, 4. 70 SI ZAC 25, t.e. 22, f. 1862–1910, XXII/70, Regulacija Savinje-razno, spis Slavni občinski urad okolice Celjske!. 67 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... Slika 3: Seznam poplav in vodostajev v Celju v devetdesetih letih Vir: SI ZAC 24, t.e. 52, f. 1901, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, spis Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901 68 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Čez dobro leto je vreme ponovno pokazalo zobe. Vsled nenadnega južnega vremena v noči od 23 na 24 februvarja t. l je Savinja jako narasla in za odvožnjo nad Mozirjem pripravljene splave odnesla, kateri so mozirsko-savinski most podrli. Javni promet mej desnim in levim obrežjem Savinje je pri Mozirji celo ustavljen. Škoda, po tej nezgodi povzročena, je jako velika.71 Nenavadno vreme (v Gradcu naj bi temperatura padla celo »za pol stopinje pod ničlo«) je spremljalo poplavo konec junija 1900, ko je Savinja v Celju »prestopila bregove ter preplavila mestni park«.72 Izmerjena raven reke je znašala kar štiri metre nad normalo. »Ves krasni mestni park je upostošen. Odneslo je tudi več kopališčnih hišic. V mestu je večina kleti v vodi. Savinjska dolina je podobna jezeru. […] V Mozirju je odnesla voda nekaj mostov in žag.«73 Reka je v Mozirju na desnem bregu uničila traverzo, medtem ko je na drugi strani poškodovala jez (škode je bilo za slabih 20.000 kron). Še huje je bilo 16. novembra 1901, ko je poplava dodobra pretresla Celje in Savinjsko dolino (Celje je bilo popolnoma pod vodo, ki je bila več kot štiri metre nad normalo, v Savinjski dolini je ob reki zalilo vse kleti in poplavilo okolico – najhuje je bilo med Polzelo in Žalcem), poleg tega pa uničila regulacijska dela v večjem obsegu (škode je bilo za slabih 100.000 kron). Popravilo je bilo zaupano inž. Butti, javnost pa je pritiskala, da je treba dela po katastrofi nemudoma začeti vse od Šempetra dolvodno oziroma nadaljevati regulacijo vse od Levca, kjer so leta 1893 končali dela. Posebej je bilo treba narediti izkop gramoza, da se ne bi več nalagal v celjskem ovinku, odstraniti vse ovire iz reke, regulirati Ložnico ipd.74 Skratka, na prelomu stoletij so bile poplave v Celju najhujše (ob zadnji poplavi je bilo pod Celjem proti Laškem vsaj tako hudo kot v Celju ali nad njim).75 Slab teden kasneje, 22. novembra, je o metodah in tehnikah vodogradenj oziroma regulacij v Gradcu predaval inž. Cajetan Krischan ter pozival k ustanovitvi laboratorija za rečne gradnje po vzoru Dresdna. Menil je, da je treba reko nenehno opazovati, saj da brez izkušenj ni pravega pristopa oziroma da ne vedo dovolj o sami naravi poplav (prek študij bi morali teorijo prenesti v prakso). Jezovi, ki so jih patentirali tudi v Avstriji, da enostavno niso več zadoščali, večji poudarek pa je dal izkopu struge. Omenil je Avgusta Wolfa in njegov sistem za zaščito nabrežij76 (ta je upočasnil tok, material se je učinkoviteje odlagal na rob struge, toda pri višji vodi in pri silovitejšem pretoku je bil njegov sistem precej ranljiv), a je dvomil, da bi bil v primeru Savinje uspešen. Za Celje je bil prepričan, da je treba najprej najti vzroke poplav, preden bi vpeljevali novitete, ki morda ne bi bile učinkovite.77 71 »Iz Mozirja,« Slovenski narod, 25. 2. 1898, 3. 72 »Dunaj,« Slovenski narod, 27. 6. 1900, 4. 73 »Povodnji,« Slovenski narod, 28. 6. 1900, 4. 74 »Die Hochwasserkatastrophe,« Deutsche Wacht, 21. 11. 1901, 2, 3. 75 »Hochwasserschäden zwischen Cilli und Steinbrück,« Deutsche Wacht, 5. 12. 1901, 13. 76 Wolfsches Gehänge – Wikipedia, pridobljeno 14. 4. 2025, https://de.wikipedia.org/wiki/Wolfsches_Geh%C3%A4nge. 77 »Ueber neuere Flussbaumethoden und über das letzte Hochwasser in Cilli,« Deutsche Wacht, 12. 12. 1901, 5–7. 69 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... Poplavi v letih 1900 in 1901 sta prepričali še najhujšega dvomljivca, da je treba z regulacijo Savinje nadaljevati. Ukrepanje je bilo življenjskega pomena za prebivalce Savinjske doline, še sploh pa za celjske meščane, ki so bili zelo ogroženi. Porabljenih je bilo že več kot pol milijona gld., a pravega učinka še zmeraj ni bilo. Celje je v bistvu predstavljalo zamašek; dobilo je vse tisto, kar je reka nesla s seboj, od gramoza, nanosov, voda je podirala jezove (sploh med Šempetrom in Žalcem) in jih odnašala s seboj dolvodno. Svoje so dodali hudourniki,78 ki so tekli s hribov na južni strani reke (Reka pri Preboldu, pritok Bolska) in poplavljali kljub zaščitam. Gramoz in nanosi so uničevali okolico, jo spreminjali iz rodovitne v nerodovitno, širili rečni breg itd. Tako je bilo v zadnji poplavi uničenih vsaj 20–30 hektarjev površin. Anonimni avtor je ponovil, da je največjo težavo predstavljal celjski ovinek med železniško progo in pritokom Voglajne, potem vsi pritoki, ki so redno poplavljali (te bi morali končno regulirati), prav tako pa jezovi in vse ovire, ki so se ob deroči vodi znašli na poti.79 Marca 1902 si je posebna komisija ogledala stanje po zadnji poplavi. Obnovitvenih del je bilo za približno 160.000 kron. Med ukrepi sta bili prioriteti znižanje jezu pri 78 Prim. Blaž Štangelj, »Poplave in urejanje hudournikov v 30. letih 20. stoletja pod Gorjanci,« v: Marta Rendla, ur., Potenciali in upravljanje vodá. Med preteklostjo in sedanjostjo (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2024), 134. 79 »Zur Sannregulierung,« Deutsche Wacht, 1. 12. 1901, 1, 2. Slika 4: Poplavi in vodostaj v letih 1900 in 1901 Vir: SI ZAC 24, t. e. 52, f. 1901, Seznam maksimalnega vodostaja pri celjskem vodokazu od leta 1870 do 1901, spis Verzeichnis der Hochwasser-Maximalwasserstände am Cillier Pegel vom Jahre 1870 bis 1901 70 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Mozirju in izkop struge v Šempetru (med letoma 1894 in 1902 je bilo na tej relaciji samo za vzdrževanje porabljenih okoli 170.000 kron).80 Medtem je državnozborski poslanec Josef Pommer menil, da zgolj obnovitvena dela ne bodo zadoščala. Po njegovem je bila potrebna nova regulacija reke, saj je bil v bistvu narejen le srednji del reke, v zgornjem in spodnjem delu pa praktično nič. Glavni problem je videl v preobsežnem redčenju gozda (v zgornjem delu), zaradi česar je voda neovirano tekla s hribov v dolino, reka je v srednjem delu postala izredno hitra, kar se je pokazalo v spodnjem delu nad Celjem in v mestu, ko je ob visoki vodi prinesla s seboj ogromno materiala. V strugo se je odlagal tudi gramoz, kar je dvigovalo raven vode in povzročalo poplave (tudi dolvodno od Celja).81 Ne dolgo zatem, maja 1902, je v Celju znova poplavilo. Mesto je bilo pač stalno na udaru, zato je bila regulacija nujna in življenjsko pomembna ne le za Celje, pač pa tudi višje.82 Pred jesenskimi deželnozborskimi volitvami (leta 1902) je anonimni avtor Slovenskega naroda navajal, da so časi precej resni, da so se razmere za Slovence poslabšale in da nemški nacionalci stiskajo, kjer se le da. Še posebej je poudaril spodnještajerske reke, češ da so »uravnali skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, pustili so pa reke na Spodnjem Štajerskem, kakor Pesnico, Dravo, Pako, Sotlo, Savinjo, Voglajno, Hudinjo itd., da divjajo in opustošujejo njive in travnike in delajo neprecenljivo škodo«.83 Ko so aprila 1903 analizirali škodo, ki jo je povzročila poplava leta 1901, so samo stroški za nujna popravila znašali 130.000 kron. Posledice poplave so bile tako še zmeraj precejšnje. Osnova sanacije je bil načrt, kaj je treba dejansko narediti, oziroma ugotavljanje dejanske razsežnosti. Za zaščito Celja je bilo nujno regulirati pritoke v mestu (samo Voglajna je denimo poplavila četrt km2) pa tudi Savinjo in reko pod celjskim ovinkom. V načrtu je tako bila nova študija od Mozirja do Zidanega mosta, saj je bila rečna struga (predvsem med Šempetrom in Levcem) med drugim polna gramoza. Glavni problem je bil v visoki vodi, ki je odnašala vse s seboj in onemogočala normalno splavarjenje.84 Julija 1903 je bil izdelan elaborat del (za več kot 1000km2 veliko traso).85 Toda konec meseca je znova poplavilo (poplava je podrla most pri Mozirju),86 jeseni (novembra) pa še enkrat.87 Ne glede na to so rekonstrukcijska dela le stekla (do leta 1908 je bilo za sanacijo – poglobitev struge, znižanje mozirskega jezu, obnovitev kanala pri Šempetru – 80 Die Landesvertretung von Steiermark, Sechster Theil, 181. Die Landesvertretung von Steiermark, Siebenter Theil, 1897–1902 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1903), 277–79. Prim. SI AS 186, t.e. 35, f. 1012, spis 19197, 11. 11. 1902, spis 29630 ex 1902. 81 »Eine Interpellation des Abgeordneten Dr. Pommer in der Hochwasserfrage,« Deutsche Wacht, 16. 3. 1902, 1. Prim. SI AS 186, t.e. 35, f. 1012, spis 7164 ex 1902, Interpellation. 82 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 8. 5. 1902, 3. 83 »Volitve na Štajerskem,« Slovenski narod, 25. 10. 1902, 2. 84 SI ZAC 24, t.e. 98, f. 8232/03, Sannregulierung, spis Z. 11196, Z. 17108. Prim. SI AS 186, t.e. 37, f. 1069, spis 7039 ex 1903. 85 SI ZAC 24, t.e. 98, f. 8232/03, Sannregulierung, spis Z. 11196, Z. 17108. Prim. SI AS 186, t.e. 37, f. 1069, spis 22615 ex 1903. 86 »Iz Celja,« Slovenski narod, 1. 8. 1903, 3. 87 »Povodenj,« Slovenski narod, 19. 11. 1903, 3. 71 Filip Čuček: »Uravnali so skoraj vse reke na Zgornjem in Srednjem Štajerskem, ... predvidenih dobrih 200.000 kron).88 A poplave niso prenehale. Jeseni 1904 Savinja Celju in okolici ponovno ni prizanesla,89 tudi novembra 1905 je časopisje spet poročalo o škodi večjih razsežnosti. »Savinja, Voglajna in ostali pritoki pri Celju so izstopili. Savinjska dolina je daleč proti vzhodu podobna jezeru. Savinja je narasla za 3,7 metra nad normalo, kar že ni bilo zadnjih deset let.«90 Naslednje leto je vendarle dozorela ideja o nujni regulaciji v mestu. Toda novembra je ponovno poplavilo do višine 3,4 metra nad normalo.91 Decembrsko tehnično poročilo je tako navajalo neugodne značilnosti Savinje (hudourniški značaj reke, nenehne poplave) in predlagalo rešitve v Celju (regulacijo Savinje do Grenadirjeve brvi, potem Voglajne od pritoka Hudinje dalje, Koprivnice od izliva v Voglajno navzgor do okrajne ceste, Sušnice od izliva do Lave, Ložnice itd.). Poleg tega je bila predvidena zaščita mesta vse do železniškega mostu, jezovi in posebne naprave za odvodnjavanje, zapore na pritokih, poglobitve dolvodno od Celja itd.92 Toda kot po navadi se je z začetkom del odlašalo. Vmes je decembra 1907 Savinja skupaj s pritoki ponovno poplavila in zalila mesto.93 Šele februarja (med 10. in 12.) 1909 si je komisija ogledala reko in pritoke. Okrajni komisar Heinrich Montel in namestniški inženir Franz Kreps sta se strinjala, da je nujno potrebna regulacija med Kristininim dvorcem in Grenadirjevo brvjo (v dolžini 4km), torej da se najprej nadaljujejo dela približno tam, kjer so se leta 1893 nehala, potem pa še regulacija Ložnice (1,3km), regulacija Sušnice (1,8km), regulacija Koprivnice (1,8km) in regulacija Voglajne (2,3km).94 A decembra 1909 je Celje spet trpelo. »Savinja je narasla skoro za 4 metre in je izstopila ponekod iz bregov. V Celju je poplavila mestni park in v vilinem okraju tri ceste.«95 Časopisje je pisalo, da je vse po starem, da o regulaciji ni ne duha ne sluha, da mesto trpi, odgovorni pa da se spet ne zganejo.96 Nedolgo zatem, januarja 1910, je državnozborski poslanec Richard Marckhl pozival, naj se regulacija Savinje v Celju vendarle začne, saj ni bilo več »prostora« za kakršnokoli odlašanje.97 Medtem je komisija tudi gorvodno od Levca (vse do Mozirja) ugotavljala številne pomanjkljivosti na reki. Od regulacije je minilo že več kot 15let, vmes so številne poplave pustile posledice, sanacija najhujše iz leta 1901 pa še sploh ni bila končana.98 Vse več težav in tudi številni pozivi javnosti so odločevalce le spodbudili, da so potrdili regulacijo Savinje in pritokov v mestu za obdobje petih let v 88 Die Landesvertretung von Steiermark, Achter Theil, 1903–1908 (hg. von Landes-Ausschusse des Herzogthums Steiermark) (Graz: Verlag des Landes-Ausschusses des Herzogthums Steiermark, 1916), 319–22. 89 Npr. »Celje in povodenj,« Domovina, 18. 10. 1904, 3. 90 »Poplave v Celju,« Slovenski narod, 10. 11. 1905, 3. »Ueberschwemmung,« Deutsche Wacht, 12. 11. 1905, 8. 91 SI ZAC 24, t.e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, Regulierung der Savinja bei Celje, spis Ueberschwemmungstabelle. 92 SI ZAC 24, t.e. 52, f. 1910, 1907, 1906, Tehnično poročilo za reguliranje Savinje in njenih pritokov pri Celju, spis Technischer Bericht zum Projekte für die Regulierung der Sann und ihrer Zuflüsse bei Cilli. 93 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 8. 12. 1907, 8. 94 »Kundmachung,« Deutsche Wacht, 30. 1. 1909, 13. 95 »Povodenj v Celju,« Slovenski narod, 22. 12. 1909, 3. 96 »Hochwasser,« Deutsche Wacht, 22. 12. 1909, 4. 97 »Zur Sannregulierung,« Deutsche Wacht, 15. 1. 1910, 8. 98 SI AS 186, t.e. 85, f. Sann-Regulierung Prassberg-Cilli, spis 10606 ex 1910. 78 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.04 * Doktorska študentka, FHŠ, Oddelek za zgodovino, Univerza na Primorskem, Titov trg 5, SI-6000 Koper, [email protected] Tereza Prešeren* Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti: vpliv demografskih sprememb na proizvodnjo IZVLEČEK Ribiška dejavnost je zgodovinska značilnost lokalnega gospodarstva Izole. V 19. stoletju se je na tem območju začela razvijati industrija predelave rib, ki je s širitvijo na predelovanje mesa, sadja in zelenjave zajela tudi kmečko pridelavo. Industrija in z njo povezana ribolov ter kmečka pridelava so predstavljali glavni vir preživetja lokalnega prebivalstva. Prispevek obravnava vpliv istrskega eksodusa (tj. velikih demografskih sprememb, do katerih je prišlo med letoma 1945 in 1960 v primorskem prostoru) na izolsko predelovalno industrijo živil. Dejavnost, ki je v obravnavani dobi postala še bolj odvisna od ročnega dela ter delovne sile, se je med procesom dvojne restrukturalizacije družbe, političnega in gospodarskega sistema spopadala z različnimi kadrovskimi problemi, katerih posledice so se kazale tudi v proizvodnji izolskih tovarn/podjetij. Ključne besede: Izola, migracije, predelovalna industrija živil, industrijska proizvodnja, Delamaris ABSTRACT INDUSTRIAL FOOD PROCESSING IN A CHANGING REALITY: THE IMPACT OF DEMOGRAPHIC CHANGE ON PRODUCTION Fishing is a historical feature of Izola’s local economy. During the 19th century, the fish processing industry started to develop in this area. Later, it expanded to agricultural production 79 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... by also including meat, fruit, and vegetable processing. This industry and the associated fishing and agricultural production represented the primary source of the local population’s livelihood. The contribution discusses the impact of the Istrian exodus (i.e. significant demographic changes taking place between 1945 and 1960 in the Littoral region) on the food processing industry in Izola. This activity, which became even more dependent on manual labour and manpower in the period under consideration, faced various human resource problems during the process of dual (political and economic) restructuring of society, whose consequences were also reflected in the production of Izola’s factories/companies. Keywords: Izola, migrations, food processing industry, industrial production, Delamaris Uvod Izola je bila skupaj s svojo okolico zgodovinsko povezana z ribiško dejavnostjo. V zadnji tretjini dolgega 19. stoletja se je ta dejavnost tesno povezala z modernim tehnološko-znanstvenim napredkom in območje se je s pomočjo tujega francoskega (kasneje tudi italijanskega, avstrijskega, angleškega in lokalnega) kapitala postopoma oblikovalo v središče ribje predelovalne industrije v Istri in na Balkanu.1 Proces industrializacije je pomenil uspešno vključitev tradicionalno prisotne gospodarske dejavnosti v moderne razvojne tokove, ne le v smeri vpeljevanja industrijskega načina dela, ampak tudi v smeri rabe znanstveno-tehničnih odkritij ter modernega razvoja konzerviranja živil v pločevinastih steriliziranih in hermetično zaprtih posodicah oziroma konzervah. Nicolas Appert je leta 1804 izdelal prve konzerve hrane (tj. pred Pasteurjem in njegovim mikrobiološkim odkritjem t.i. pasterizacije) ter dokazal, da s termično obdelavo živil preprečimo mikroorganizmom v živilih kvarjenje oziroma njihov razkroj. Slabih deset let kasneje sta Nizozemec Dutsch in Anglež Durand začela izdelavo konzervnih »škatlic« iz bele pločevine, ki jo je Anglež Taylor v štiridesetih letih 19. stoletja nadgradil še z litografijo.2 Na območju Izole je med letoma 1879 in 1884 nastalo pet tovarn: tovarna Roullet, tovarna Warhanek, tovarna Degrassi, tovarna Noerdlinger in tovarna Troian/Trojan. Tovarni Francoza Émilla Louisa Roulleta in Dunajčana Carla Warhanka sta sprva obe začeli predelavo »malih plavih rib« (sardin, jegulj ipd.). Prva je nato v zadnjih dveh 1 Nadja Terčon, »Ribja predelovalna industrija v Slovenski Istri (1867–1918),« v: Sonja Ana Hoyer, ur., Kultura na narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre: varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije (Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002), 244–48. Nadja Terčon, »Pristaniški promet v slovenski Istri (1850–1918)« (magistrsko delo, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003), 55, 59. Janez Kramar, »Ribja industrija v Izoli v letih od 1945–1954,« Annales Series Historia et Sociologia 2, št. 2 (1992): 175, pridobljeno 10. 3. 2024, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SKZOY1FY. Deborah Rogoznica, »Oris razvoja ribje industrije v povezavi z viri, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Kopru,« Studia iustinopolitana 2, št. 1 (2009): 143, 144. 2 Ibidem, 53. 80 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 desetletjih 19. stoletja začela širiti svoj proizvodni asortima na konzerviranje graha, govejega mesa in sliv ter proizvodnjo gnojila iz ribjih ostankov in drugih morskih živali, kasneje v obdobju med obema vojnama pa tudi na proizvodnjo ribje moke, ribjega olja, jušnih kock, paštet ter predelavo zelenjave (med drugim paradižnika) in inčunov.3 Druga, tovarna Warhanek, je v osemdesetih letih 19. stoletja prav tako začela proizvajati gnoj iz ribjih odpadkov ter predelovati slive v marmelado, kasneje v medvojnem obdobju pa je začela proizvajati jušne kocke in mesne ekstrakte, antipaste oziroma različne vrste konzerviranega sadja in zelenjave (olive, artičoke, paradižnike, kumarice ipd.).4 Domačin Giovanni Degrassi je v svoji tovarni poleg »male plave ribe« konzerviral še grah in paradižnik, tovarna bratov Noerdlinger pa se je ukvarjala predvsem s predelovanjem sliv, v manjši meri tudi rib.5 Tovarna Trojan&Co. naj bi se ukvarjala le s predelavo rib.6 Izolska predelovalna industrija je bila usmerjena predvsem v predelavo rib, vendar so poleg rib relativno hitro začeli predelovati tudi meso, sadje in zelenjavo, v medvojnem obdobju pa so s kombiniranjem teh surovin ustvarjali popolnoma nove produkte (na primer jušne kocke). To je pomenilo, da so tovarne aktivno širile svoje proizvodne, poslovne in zaposlitvene možnosti, že od samih začetkov svojega delovanja.7 Redni odkup ulova je za izolske ribiče pomenil razbremenitev težav pravočasne prodaje viška dnevnega ulova, ki jim ga ni uspelo prodati prek drugih kanalov (denimo strankam za porabo), ali zalog že soljene ribe. Prav tako so bili razbremenjeni tudi kmetje, ki so na primer dobili trg za svoje pridelke v neposredni bližini kmetij (lažji transport) ali pa dodatne možnosti služenja denarja.8 S podpisom Rapalske pogodbe po koncu prve svetovne vojne je ta prostor pod italijansko državo. Sledilo je približno dve desetletji dolgo obdobje (pri tem izpuščam čas druge svetovne vojne) gospodarsko uspešnega poslovanja petih nekdanjih in ene na novo vzpostavljene izolske tovarne za predelavo rib, zelenjave, sadja in mesa, ki so sicer delovale v družbeno napetem ozračju zaradi poitalijančevanja. Leta 1920 je italijanski koncern S.A. Conservifici prevzel obratovanje štirih izolskih tovarniških obratov za predelavo rib in drugih živil, ki so bili vzpostavljeni med letoma 1879 in 1884: francosko tovarno Roullet, ki je bila leta 1930 preimenovana v Ampelea S.A. Conservifici, tovarno 3 Med letoma 1887 in 1898 se je njena proizvodnja povečala iz 481.000 ribjih konzerv na leto na kar 2.603.000 konzerv na leto. Ob tem velja omeniti, da je tovarna v letih 1896–1898 proizvedla 695.000 konzerv govejega mesa. – Terčon, »Ribja predelovalna,« 246. 4 Leta 1889 naj bi Warhanek v svoji izolski tovarni proizvedel 890.000 ribjih konzerv. – Ibid., 247. 5 Tovarna Degrassi je v zadnjih letih 19. stoletja proizvedla 1.040.000 ribjih konzerv ter slabih 180.000 konzerv graha in paradižnika. Drugo tovarno je odprla tržaška družba bratov Noerdlinger, njena proizvodnja ob koncu 19. stoletja pa je dosegla 980.000 pločevink sadja in rib. – Ibid., 247, 248. 6 Leta 1911 je tovarna proizvedla 280.000 ribjih konzerv. – Ibid., 247, 248. 7 Ibid., 245–48. Rogoznica, »Oris razvoja,« 145. Gaša Egić, »Kratka zgodovina ribje predelovalne industrije v Izoli od njenih začetkov do razpada Jugoslavije,« Retrospektive 4, št. 1 (2021): 62, 63, 67, pridobljeno 21. 10. 2024, Zgodovina Slovenije – SIstory, https://www.sistory.si/publication/60243. Janez Kramar, Izola: mesto ribičev in delavcev (Koper: Založba Lipa, 1987), 309, 310, 423. Tereza Prešeren et al., »Pot tovarn kot pripoved o dediščini ribištva in predelovalne industrije s poudarkom na Izoli,« Studia universitatis hereditati 6, št. 2 (2018): 66, pridobljeno 21. 10. 2024, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VY3XRPZ3. Nadja Terčon, »Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958« (doktorska disertacija, Koper: FHŠ, 2013), 121. 8 Terčon, »Pristaniški promet,« 54. 81 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... Noerdlinger, tovarno Degrassi, ki je bila do sredine dvajsetih let 20. stoletja preimenovana v Torrigiani, in tovarno Trojan.9 Tovarno Warhanek je v dvajsetih letih prevzel koncern Società Anonima Prodotti Alimentari G. Arrigoni & CO, ki je leta 1926 tovarni dal tudi njeno najbolj poznano ime – Arrigoni.10 Leta 1925 je bila na območju Izole vzpostavljena še ena nova, tj. šesta tovarna za predelavo različnih živil, tovarna Delise.11 Podjetja so se vključila na visoko konkurenčen italijanski trg v kontekstu dirigiranega državnega gospodarstva, povečano povpraševanje (in ponudba) pa sta spodbujala širitev obsega proizvodnje, kar se je med drugim kazalo v vzpostavitvi nove tovarne za predelavo rib, naraščanju števila zaposlenih v industriji, vzpostavitvi lastne ribiške flote ter povečevanju lovnih in predelovalnih kapacitet (denimo več ladij, boljši stroji) itn.12 Konec druge svetovne vojne je pomenil novo obdobje življenja in razvoja mesta. Po vojni je ta prostor (približno) celo desetletje živel v nekakšnem politično-gospodarskem limbu, ki se je končal šele s podpisom Londonskega memoranduma leta 1954 ter Videmskega sporazuma leta 1955, kar je sprožilo največji val izseljevanja prebivalstva iz slovenskega Primorja. Istočasno je to pomenilo dokončno in formalno priključitev gospodarskega prostora cone B v nov samoupravni socialistični gospodarski prostor Jugoslavije. Duh individualne predvojne tržne konkurence je nadomestil duh kolektivnosti. Z vidika delovanja gospodarskega mikrosistema Izole je uveljavljanje novega sistema doseglo vrh z nastankom Kombinata konzervne industrije Delamaris (KKID) leta 1959, ko je bilo obratovanje treh tovarn – tovarne (Ex)Ampelea/Iris/Roullet,13 tovarne Arrigoni/Warhanek v Izoli ter tovarne De Langlade/Ikra v Kopru – in uvozno-izvoznega podjetja Delamaris združeno v en, enoten večji gospodarski subjekt.14 Namen združitve treh tovarniških obratov in trgovskega podjetja v kombinat je bila lažja organizacija proizvodnje in prodaje njihovih izdelkov.15 Uvajanje novega komunističnega gospodarskega sistema je na območju cone B sicer potekalo ideološko manj eksplicitno in postopoma vse od konca druge svetovne vojne dalje (na primer z uvajanjem družbene lastnine, vzpostavitvijo delavskih svetov in upravnih odborov podjetij itn.).16 9 Prešeren et al., »Pot tovarn,« 64–72. 10 Ibid., 69. Egić, »Kratka zgodovina,« 64. Nadja Terčon, »Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945–1959,« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, št. 1-2 (1989): 123–35, pridobljeno 10. 3. 2024, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Q0OQIO0G. 11 Pri tem velja opozoriti, da so bili pod upravo S.A. Conservifici manjši tovarniški obrati (Noerdlinger, Degrassi, Troian) priključeni dvema večjima tovarniškima obratoma Roullet/Ampelea ali Warhanek/Arrigoni, odvisno od njihove bližine eni ali drugi večji tovarni. – Terčon, »Razvoj industrijskega,« 123–35. Prešeren et al., »Pot tovarn,« 68. Bruno Volpi Lisjak, »Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru: Konzerviranje in soljenje rib,« Annales, Series Historia et Sociologia 11, št. 24 (2001): 138, pridobljeno 10. 3. 2024, Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-MDBSIXVP. 12 Terčon, »Razvoj industrijskega,« 123–25. Kramar, »Izola,« 423. Prešeren et al., »Pot tovarn,« 66. 13 Leta 1947 je bila tovarna Ampelea preimenovana v Ex-Ampelea, nato pa je leta 1956 prišlo do ponovne spremembe imena obrata v Iris. – Terčon, »Razvoj industrijskega,« 123–25. 14 Terčon, »Pristaniški promet,« 139. Terčon, »Vzpostavitev slovenskega,« 124. Ime Delamaris je zloženka začetnih črk imen tovarn DEL/De Langlade, AM/Ampelea, AR/Arrigoni in mesta Izole/IS. – Prešeren et al., »Pot tovarn,« 68. 15 Terčon, »Vzpostavitev slovenskega,« 124. 16 Aleksej Kalc, »The other side of the ‘Istrian exodus’: immigration and social restoration in Slovenian coastal towns in the 1950s,« Dve domovini 49 (2019): 149, pridobljeno 11. 3. 2024, https://doi.org/10.3986/dd.v0i49.7258. Kramar, »Ribja industrija,« 181. 82 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Razvoj izolske živilsko-predelovalne industrije v drugi polovici petdesetih let 20. stoletja (tj. v letih njenega prehoda oziroma dokončnega vključevanja v jugoslovanski gospodarski prostor) je potekal v znamenju reševanja težav, do katerih je prihajalo zaradi več kot desetletje trajajočega negotovega položaja območja in intenzivnih demografskih sprememb. Zdi se, da je ravno intenzivna migracija prebivalstva delovala kot ključen vzrok težav, s katerimi se je industrija v tem času soočala pri svojem obratovanju. Ob tem velja opozoriti, da je do problemov prihajalo na različnih področjih dela (od ribolova do administracije) in v različnih skupinah delavcev (od nekvalificirane delovne sile do kvalificirane). Glavni namen pričujočega prispevka je predstaviti vpliv demografskih sprememb, tj. istrskega eksodusa, na proizvodnjo izolske predelovalne industrije. Industrija predelave živil v povojnem kontekstu Eno pomembnejših vprašanj, ki se je odprlo po vojni, je bilo vprašanje meje med Jugoslavijo in Italijo. Vprašanje, ki je imelo korenine še v času prve svetovne vojne, je postalo po drugi svetovni vojni ponovno aktualno. Zahodni zavezniki niso priznavali sklepov kočevskega zbora in II. zasedanja Avnoja, po katerih naj bi Julijska krajina pripadala Jugoslaviji, s čimer so sprožili t.i. tržaško krizo.17 Prvi uradni dokument, ki je odprl vrata reševanju tega vprašanja, je bil Beograjski sporazum, podpisan 9. junija leta 1945. Območje Julijske krajine je bilo razdeljeno na dve okupacijski coni prek t.i. Morganove linije. Obe coni Julijske krajine sta bili uradno pod upravo zavezniške (cona A) ali jugoslovanske vojne uprave (cona B), čeprav – kot pove France Perovšek – je v coni B civilno oblast de facto izvajalo novoustanovljeno Poverjeništvo pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora.18 Cilj je bil zmanjšati možnost oboroženega spopada med jugoslovanskimi in zavezniškimi silami.19 Prva formacija cone B je živela vse do podpisa Pariškega mirovnega sporazuma med Italijo in Jugoslavijo 10. februarja 1947 oziroma do končne uveljavitve pogodbe septembra tega leta.20 Dokument je preoblikoval sporno območje v t.i. Svobodno tržaško ozemlje, prav tako deljeno na dve coni, z nekaterimi manjšimi ozemeljskimi spremembami in že prej obstoječo notranjo mejo.21 Cona B je bila preoblikovana v drugo formacijo, v kateri je tudi dočakala svoj konec.22 Končno razrešitev te začasne rešitve naj bi predstavljalo imenovanje guvernerja s strani Varnostnega sveta OZN, ki 17 France Perovšek, Moja resnica: Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani (Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1995), 80. 18 Katja Hrobat Virloget, V tišini spomina: »Eksodus« in Istra (Koper in Trst: Založba Univerze na Primorskem, 2021), 23, 24. Perovšek, Moja resnica, 171, 172. 19 Hrobat Virloget, V tišini, 23, 24. 20 Perovšek, Moja resnica, 136. 21 »Jugoslaviji so po mirovni pogodbi pripadli celotna hrvaška Istra, Reka, Slovensko primorje z večinskim delom cone B in obširni predeli cone A, in sicer Kras, Goriška brda in Posočje s Kobaridom, Bovcem ter Breginjskim kotom. Gorica je prišla pod Italijo.« – Perovšek, Moja resnica, 136. 22 Hrobat Virloget, V tišini, 23, 24. 83 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... naj bi prevzel vodenje obeh con v obliki nove (samostojne) državne tvorbe. V praksi pa bi slednje predstavljalo veliko oviro in malo možnosti za razrešitev tržaškega vprašanja, saj je vsaka sila želela imenovati nekoga, ki bi uveljavljal njene interese. Relativno hitro je postalo jasno, da bo treba najti drugo pot.23 Slovensko Primorje je tako ostalo v geopolitičnem limbu še nadaljnjih sedem let vse do podpisa Londonskega memoranduma oktobra 1954 oziroma Videmskega sporazuma avgusta 1955, s katerim se je tudi uradno začela normalizacija razmer.24 Na njegovo »dolgoživost« je močno vplivala spreminjajoča se pozicija Jugoslavije v mednarodnih vodah pred in po sporu z Informbirojem. Z vidika povojne gospodarske regeneracije širšega primorskega prostora je imela tržaška mednarodnopravna situacija zaviralen vpliv. Na eni strani je prostor izgubil vse večje trgovske in storitvene centre v Trstu, Gorici in Tržiču, na drugi pa so določila mednarodnega sporazuma zavirala celovito priključitev območja jugoslovanskemu in slovenskemu centralnoplanskemu oziroma kasneje samoupravnemu socialističnemu gospodarstvu. Obstoj možnosti, da bi bil prostor priključen Italiji, je inhibiral obsežnejše (finančno) investiranje jugoslovanske države v primorski prostor, hkrati je leta 1947 prišlo tudi do namerne degradacije proizvodnih sredstev.25 Volja oblasti po implementaciji določenih ukrepov, ki bi dajali potrebno dodatno podporo ponovnemu zagonu gospodarskega življenja, je bila omejena.26 Primer tega je bilo vprašanje valute – po določilih beograjskega sporazuma Jugoslavija ni smela vzpostaviti denarne unije s cono B, kar je oktobra leta 1945 pripeljalo do uvedbe t.i. jugolire, neuradno vezane na jugoslovanski dinar.27 Določilo je bilo odpravljeno s kasnejšo Pariško mirovno pogodbo. Leta 1949 je prišlo v coni B do uveljavitve monetarne unije oziroma zamenjave jugolire z dinarji.28 Kljub omejevanju finančnih investicij in namerni degradaciji obstoječega kapitala je jugoslovanska oblast investirala v območje. Poleg zgoraj navedenega primera uvedbe najprej jugolire in kasneje dinarja velja izpostaviti podržavljenje podjetij leta 1947 in uvajanje delavskega samoupravljanja ter koncepta družbene lastnine od leta 1951 dalje.29 S tem si je jugoslovanska oblast aktivno prizadevala, da bi območje na koncu prešlo pod jugoslovansko suverenost. Med letoma 1945 in 1960 je v izolskih tovarnah prišlo do dveh opaznejših kriz oziroma zastojev in problemov v proizvodnji. Prvi zastoj se je odvil v letih neposredno po 23 Perovšek, Moja resnica, 152. 24 Terčon, »Vzpostavitev slovenskega,« 159. Hrobat Virloget, V tišini, 24, 106, 107, 126. Kalc, »The other,« 146. Janez Kramar, Izola 1945–1991: Iz zgodovine občine od osvoboditve izpod fašizma do ustanovitve samostojne Republike Slovenije (Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002), 21–44. 25 Janez Kramar pri tem navaja tudi eno izmed uradno danih smernic, da je cilj evakuacije toliko onesposobiti delovanje obeh tovarn, da vsaj v doglednem času ne bosta mogli predstavljati konkurence jugoslovanski konzervni industriji. – Kramar, »Ribja industrija,« 176–78. Volpi Lisjak, »Ženska delovna,« 138. 26 Perovšek, Moja resnica, 25, 30. Hrobat Virloget, V tišini, 173. 27 Ibid., 28, 32. Rogoznica, Oris razvoja, 148. 28 Ibid., 153. 29 Kramar, »Ribja industrija,« 181. Volpi Lisjak, »Ženska delovna,« 138. Učinki Zakona o delavskem samoupravljanju, ki je bil sprejet junija 1950, so se v praksi začeli kazati šele v letu 1951, ko sta bila v tovarnah Ampelea in Arrigoni uvedena delavski svet in upravni odbor. – Kramar, »Ribja industrija,« 181. Kramar, Izola 1945, 97–100. 84 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 koncu druge svetovne vojne in je dosegel vrh leta 1947. Glavna vzroka zastoja proizvodnje sta bila sprva prekinitev utečenih poslovnih/trgovskih povezav30 ter pomanjkanje surovin, predvsem svežih rib in bele pločevine.31 Konec leta 1946 so stroji ostajali brez dela. Zaradi višje odkupne cene rib v Trstu so ribiči raje tihotapili ribe v cono A, kot pa jih prodajali tovarnam v coni B. Problem je predstavljalo tudi hudo pomanjkanje bele pločevine za izdelavo konzerv, gumijastih obročkov in olja, ki jih jugoslovanski oblasti kljub obljubam tovarnam ni uspelo zagotoviti. V začetku leta 1947 pa se je sklopu omenjenih zavor pridružila še evakuacija precejšnjega dela tovarniške opreme, strojev in surovin. Z njo sta dve največji izolski tovarni (Ampelea in Arrigoni) v celoti izgubili svojo ribiško floto, iz ene ali druge pa so bile evakuirane tudi hladilnice in ladjedelnica.32 Problem zagotavljanja zadostnih količin surovin se je poglobil, pridružil pa se mu je tudi problem izgube proizvodnih sredstev, tj. strojne opreme. V istem letu (1947) je podpis že omenjene Pariške mirovne pogodbe formalno omogočil možnost optiranja.33 Vsi omenjeni dejavniki so skupaj z ideološko-političnim pritiskom jugoslovanskih oblasti in zastraševanjem tako italijanskih oblasti kot tudi nekdanjih lastnikov tovarn, ki so ostali v coni A, povzročili drugi val izseljevanja izolskih delavcev in ribičev, tj. izgubo človeškega kapitala (več o fazah eksodusa/izseljevanja v naslednjem poglavju).34 Do konca leta 1948 so bili največji problemi tovarn (a ne vsi!) razrešeni. Sledilo je pet do šest let dolgo obdobje uspešnega delovanja dveh največjih izolskih tovarn, ki se je začelo z dobrim ulovom maja 1948 in nakupom bele pločevine z deviznimi sredstvi. Proizvodnja izolskih tovarn je bila leta 1950 v primerjavi z letom 1946 večja za 216 odstotkov, temu pa je v naslednjih letih sledilo še njeno dodatno povečevanje. V tem času so razširili tudi proizvodni program (denimo s fileti v pikantni omaki idr.). Prav tako se je med letoma 1948 in 1951 povečalo število zaposlenih – s 1411 na 1973. Kljub slabemu ulovu in zastarelosti strojne opreme leta 1952, ki sta povzročila (začasen) upad proizvodnje, je izolska ribja industrija že leta 1953 postala »najmočnejše središče ribje industrije v Jugoslaviji«. Med letoma 1952 in 1954 je prišlo do modernizacije strojne opreme v Ampelei, splošno gledano pa je celotna izolska predelovalna industrija v tem času nadaljevala povečevanje proizvodnje in zmanjševanje proizvodnih stroškov.35 30 Posledica neuspešno prodanih konzerv je bilo kopičenje zalog t.i. »črnih konzerv«. – Kramar, Izola 1945, 129. Kramar, »Ribja industrija,« 176. 31 Kramar, »Ribja industrija,« 176, 178. Kramar, Izola 1945, 130, 135–38. S pomanjkanjem surovin se je izolska predelovalna industrija soočala tudi v kasnejših letih. Iz poročila o izdelavi predjedi po planu v letu 1955 izvemo o pomanjkanju različnih vrst surovin, ki so bile potrebne za proizvodnjo: litografska pločevina, zelenjava, olje, vino, začimbe, paradižnikov koncentrat in kis. – SI PAK/180-50, s.d. 774. 32 Kramar, »Ribja industrija,« 176–78. Z odvzemom tovarniške flote leta 1947 se je izvajanje te dejavnosti preneslo na zasebne ribiče in ribiška podjetja, ki so delovali v Izoli in Piranu. – Terčon, »Razvoj industrijskega,« 125. 33 Hrobat Virloget, V tišini, 76. 34 Kalc, »The other,« 151. Kramar, »Ribja industrija,« 176–79. Kramar, Izola 1945, 136–38. Po navedbah Janeza Kramarja naj bi tržaški kapital strašil, da se bodo tovarne zaprle, zaposleni pa izgubili delo. Poleg širjenja govoric naj bi poskušali tudi z infiltracijo tovarn tako, da so kupovali ribiške barke, dajali posojila trgovcem in obljubljali lastnikom izolskih tovarn ponoven zagon njihovih obratov. – Kramar, »Ribja industrija,« 178. 35 Ibid., 179–82. 85 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... Do drugega zastoja ali problema v proizvodnji je prišlo po podpisu Londonskega memoranduma in Videmskega sporazuma (tj. sredi petdesetih let 20. stoletja). Končna razrešitev tržaškega vprašanja je sprožila drugi val obsežnih demografskih sprememb, ki so jih tako ali drugače občutila tudi podjetja in tovarne izolske predelovalne industrije. Vpliv demografskih sprememb na obratovanje tovarn Za razumevanje situacije, s katero se je soočala izolska predelovalna industrija med letoma 1945 in 1960, je treba predstaviti naravo te proizvodnje. Za industrijsko predelavo živil je tako kot za kmetijstvo značilen visok sezonski značaj.36 Ta je bil s pojavom hladilnikov (in drugih načinov hlajenja) vsaj za sadje in zelenjavo nekoliko omiljen, ni pa to veljalo tudi za ribolovno dejavnost, ki je ostajala sezonska in tako podvržena hudemu pritisku čim hitrejše predelave.37 Paradižnik lahko v hladilniku ostane dlje kot sveža riba. To je pomenilo, da je bil delovni proces v določenih delih leta (v času ribolovne sezone) veliko intenzivnejši, bilo je več dela in delovni dan je bil daljši kot v drugih delih leta (denimo podaljšan delovnik na 12 ur).38 Zato bi lahko širjenje proizvodnje s predelave rib na predelavo sadja, zelenjave in mesa v različnih valovih vse od devetdesetih let 19. stoletja dalje razumeli tudi kot poskus premagovanja sezonskega značaja ribolova, širjenja poslovne mreže gospodarskega subjekta in zagotavljanja večje stabilnosti delovnih mest v tovarni. Poleg sezonske narave ribolova (in hkrati zamudnih dostav naročenih količin rib iz tujine) lahko v dokumentu Problemi ribištva iz leta 1962, ki sta ga obravnavala tudi delavski svet in upravni odbor KKID, beremo o omejevanju ribolovnih površin na republiške meje. Dokument navaja, da je Jadransko morje majhno in ribič zelo hitro ter nehote prestopi mejo in s tem lovi na površini druge republike.39 Naslednja pomembna značilnost (vsaj v obravnavanem obdobju) je bila velika potreba po človeški delovni sili, saj je bila vsa predelava rib še vedno opravljena ročno40 – na primer pregled in selekcija rib, njihovo čiščenje in vlaganje v sol (ali druge konzervanse, kot je olje), izdelava papirnate in celofanske embalaže.41 Z odvozom strojev v drugi polovici štiridesetih let je proizvodnja postala še bolj podvržena odvisnosti od ročnega dela oziroma ljudi. 36 V bistvu moramo »sezono« razumeti v dveh ravneh: (1) prvo raven predstavljajo letni časi oz. meseci lova/pobiranja in nelovni meseci/meseci mirovanja; (2) drugo raven pa predstavljajo leta, tj. v določenem letu se pridela več zelenjave in je ulov ribe boljši kot v drugem (prejšnjem, kasnejšem). V primeru slabe ribolovne sezone to bolj kot ne postane problem vseh, ki lovijo na določeni vodni površini (npr. leta 1959 je imela ribja industrija težavo z ulovom zadostnih količin rib po celi Dalmaciji in ni bila omejena zgolj na slovenski del Jadranskega morja). – SI PAK/18078, s.d. 947. 37 SI PAK/180-92, s.d. 1010. 38 SI PAK/180-78, s.d. 947. 39 SI PAK/180-92, s.d. 1010. 40 Terčon, »Razvoj industrijskega,« 129. 41 Sardine se je npr. odbiralo in razvrščalo po kakovosti v tri kategorije: a) prima, b) standard in c) merkantil. – SI PAK/180-83, s.d. 958. 86 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Kot poudarjajo demografski in drugi raziskovalci preteklosti primorskega prostora, med njimi tudi Katja Hrobat Virloget v svojem najnovejšem delu, je istrski eksodus oziroma demografske spremembe na slovenski Obali med letoma 1945 in 1960 treba razumeti kot dvosmeren proces – določeni deli prebivalstva so odšli (tj. uradno/legalno ali neuradno/nelegalno optirali za italijanski prostor), praznino pa so zapolnjevali novi priseljenci.42 Različni interesi in predstave ljudi o prihodnosti so sprožili odhod nekaterih in prihod drugih.43 Obseg in struktura menjave prebivalstva sta pomenila konstrukcijo »nove jezikovne, etnične, družbene, ekonomske in kulturno-antropološke realnosti«.44 Primorski prostor je med letoma 1945 in 1960 šel skozi proces dvojne restrukturalizacije: a) družbeno-demografske (spremenjena demografska struktura prostora) in b) političnogospodarske (spremenjena političnogospodarska struktura v prostoru). Izola je iz vojne leta 1945 izšla s 7272 prebivalci, kar je predstavljalo 39 odstotkov urbanega prebivalstva celotne Obale. Tej številki je treba prišteti še prebivalstvo okoliških naselij, ki je bilo upravno, gospodarsko in socialno vezano na mesto. Točnega podatka za območje Izole ni, lahko pa za grobo predstavo o razmerju med mestnim in podeželskim prebivalstvom na ravni Primorske povemo, da je kmečko prebivalstvo leta 1945 predstavljalo 60 odstotkov vsega prebivalstva ali malo več kot polovico.45 Ob tem je med urbanim in podeželskim načeloma obstajala močna nacionalna razlika – 95 odstotkov prebivalstva mesta Izole je v popisu prebivalstva leta 1945 izrazilo pripadnost italijanski narodnosti. Podeželska okolica pa je bila ravno obratno pretežno slovenske nacionalne pripadnosti. Gledano s širokega geografskega zornega kota celotne Primorske, omenjena delitev ni veljala vedno, saj je v nekaterih predelih podeželja ravno obratno prevladovala prav italijanska nacionalnost.46 Kljub najvišjemu deležu italijanskega prebivalstva med vsemi obalnimi mesti naj bi prav izolski delavci najmočneje in najizraziteje podpirali tranzicijo v novo jugoslovansko gospodarskopolitično stvarnost.47 Pri tem velja opozoriti, da Kramar visoko podporo jasno pripisuje strahu pred izgubo zaposlitve, ki je doletela številne delavce 42 Hrobat Virloget, V tišini, 24, 25. Kalc, »The other,« 145–62. Jure Gombač, Ezuli ali optanti? Zgodovinski primer v luči sodobne teorije (Ljubljana: Založba ZRC, 2005), 11. Naseljevanje izpraznjene obale sta aktivno spodbujali slovenska in jugoslovanska oblast, saj sta želeli gospodarsko obnoviti regijo in z razvojem npr. Luke Koper zmanjšati odvisnost regije od njenih starih gospodarskih centrov v Trstu in Gorici. – Gombač, Ezuli ali optanti?, 11. Kalc, »The other,« 156. Deborah Rogoznica, Iz kapitalizma v socializem: gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954 (Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2011), 290. 43 Kot je poudarila Mirjam Milharčič Hladnik v svojem prispevku na znanstvenem posvetu Migracije in družbene dinamike ob zahodni meji po drugi svetovni vojni maja leta 2023 v Novi Gorici, je bilo temelj odločitve o odhodu, prihodu ali ostajanju vprašanje, kako so si posamezniki vizualizirali najverjetnejšo prihodnost prostora. Predstave o prihodnosti prostora so se delile na a) življenje v Italiji, b) življenje v Sloveniji oz. Jugoslaviji, c) življenje med Italijo in Jugoslavijo. Oblikovale so se pod skupnim vplivom osebnih – sodobnih in preteklih – izkušenj in prepričanj ter politične propagande Slovenije/Jugoslavije na eni strani in Italije/Zahoda na drugi strani (deloma so pri manjši skupini imeli pomemben vpliv tudi interesi sovjetskega Vzhodnega bloka). – Perovšek, Moja resnica, 79–188. Mirjam Milharčič Hladnik, »Migrantske poti mladih ob Zahodni meji in zamišljene prihodnosti« (prispevek na znanstvenem posvetu Migracije in družbene dinamike ob zahodni meji po drugi svetovni vojni, Nova Gorica, 24. 5. 2023). 44 Kalc, »The other,« 147. Hrobat Virloget, V tišini, 75. 45 Kalc, »The other,« 149. Hrobat Virloget, V tišini, 76. 46 Kalc, »The other,« 149, 150. Hrobat Virloget, V tišini, 76. 47 Perovšek, Moja resnica, 84, 161. 87 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... in uradnike v Ampelei in Arrigoniju, ki so izrekli podporo priključitvi tega območja Italiji.48 Kot je razvidno iz zapisnikov tovarniških delavskih in upravnih teles, vprašanje nacionalne pripadnosti med zaposlenimi ni predstavljalo kamna spotike. Seje tovarniških teles so še skoraj desetletje po koncu vojne (do leta 1954), enako kot pisanje njihovih zapisnikov, potekale v italijanskem jeziku, saj so vsi Slovenci znali govoriti italijansko in ker so le redki Italijani govorili slovensko. Kot navajajo viri, so se za to odločali kolektivi sami, saj je bilo prevajanje sej in zapisnikov za tiste, ki niso obvladali slovenskega jezika, preveč zamudno.49 Število prebivalcev Izole je prva tri leta po koncu druge svetovne vojne kljub izseljevanju počasi naraščalo – v treh letih se je povečalo za malo manj kot 10 odstotkov.50 Prvi val izseljevanja se je odvil takoj po koncu vojne. Temu je v letih 1947–1948 sledil drugi val, tj. v času, ko je bila tudi uradno urejena možnost optiranja (individualne, svobodne izbire med jugoslovanskim in italijanskim državljanstvom) in je prišlo do odvoza strojne in ribiške opreme.51 V tem času je s sporom med Titom in Stalinom prišlo tudi do velike spremembe geostrateškega položaja Jugoslavije ter do njenega odmikanja od t.i. »sovjetske centralnoplanske poti v samoupravni socializem«. Potrebe po delovni sili v ribji industriji Izole so se povečale. Tretji in največji val izseljevanja pa se je odvil v letih 1954–1956 po podpisu Londonskega memoranduma in Videmskega sporazuma. V teh letih se je stopnja preseljevanja na obalnem območju bistveno povečala, predvsem zaradi izseljevanja, tj. zmanjševanja števila prebivalcev.52 Ob koncu »eksodusa« leta 1956 je imela Izola za četrtino manj prebivalcev v primerjavi z letom 1945 (le še 6008).53 Na prvi pogled se zdi teža demografskih sprememb manjša, kot je dejansko bila, saj predstavljene številke prebivalstva ne razkrivajo, koliko od teh 6000 živečih v Izoli je bilo na novo priseljenih, kakšne so bile njihove navade in delovne kvalifikacije, prav tako ne vemo, kolikšna je bila vmesna fluktuacija prebivalstva (številni so prihajali sem le za krajša časovna obdobja; več o tem v nadaljevanju). Poveden pa je podatek, da se je v Izoli med letoma 1945 in 1956 italijanska skupnost zmanjšala za 84 odstotkov (upad s 95 odstotkov leta 1945 na 9 odstotkov leta 1956).54 Za predelovalno industrijo je bil »kritičen« predvsem tretji emigrantski val, v katerem sta iz tovarn odšla skoraj ves tehnični kader in del delovne sile.55 Skupnost ni spremenila le svojega obsega, temveč tudi 48 Kramar, »Ribja industrija,« 176. Kramar, Izola 1945, 129. 49 Terčon, »Razvoj industrijskega,« 129. Perovšek, Moja resnica, 163, 164. 50 Kalc, »The other,« 149. Trend povečevanja je bilo sicer zaznati na celotnem območju cone B. – Hrobat Virloget, V tišini, 76. 51 Kramar, »Ribja industrija,« 177. Izseljevanje izolskih delavcev je bilo tesno povezano z izgubo upanja o lastnem preživetju (odvoz strojne opreme, nizke odkupne cene, agrarna reforma, zaplembe hiš in stanovanj) ter socialnimi/ političnimi pritiski, ki so jih doživljale družine zaposlenih v Trstu. – Kramar, Izola 1945, 134. 52 Hrobat Virloget, V tišini, 76. 53 Ibid., 76. Kalc, »The other,« 149. Trend upadanja je med letoma 1949 in 1956 značilen za celotno območje cone B – leta 1956 je imelo slednje za približno 10 odstotkov manj prebivalcev v primerjavi z letom 1949. – Hrobat Virloget, V tišini, 76. Kalc, »The other,« 149. 54 Kalc, »The other,« 150. 55 Terčon, »Razvoj industrijskega,« 129. 94 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 dokumenta izvemo tudi, da so potencialni sovjetski poslovni partnerji, s katerimi so potekala pogajanja za 300 ton paradižnika, v tem našli pesek (0,41–0,53 odstotka produkta).80 Ali je pri tem šlo za napako, povezano z delovno silo (denimo vprašanjem zadostne higiene delavcev in delavk) ali s čim drugim (denimo običajnimi napakami, do katerih pride v proizvodnji), je težko reči. Zagotovo pa lahko trdimo, da je skupek vseh napak škodoval podjetju in povpraševanju po njihovih produktih na tujem, visoko konkurenčnem trgu. Na seji UO trgovskega podjetja Delamaris so avgusta 1957 tako potrjevali ugotovitve kolegija, »da je podjetje Delamaris samo izvoznik in v slučaju reklamacije zaradi slabšega izdelka ene tovarne, trpi ugled vseh tovarn in se tudi Delamaris v celoti v svetu kompromitira«.81 Približno pol leta kasneje DS na eni izmed svojih sej obravnava primer reklamacije dveh pošiljk tovarne Ampelea (skupaj 150 zabojev), ker je bila teža vsebine izdelka manjša od dogovorjene oziroma napisane na etiketi: konzerve so namesto 125g vsebovale le 117g »fileta toneta«.82 Avgusta leta 1957 v poslovnem poročilu za prvo polletje (ponovno) srečamo opozorilo o upadanju kakovosti ribjih izdelkov, kar je bilo v celoti pripisano tovarnam. Čeprav (naj) zadeva še ne bi povzročala ekonomske škode podjetju, bi se to lahko v prihodnje spremenilo, če se kakovost ne bo popravila. Izvemo, da so bile tovarne o zadevi opozorjene.83 Slabo leto kasneje v zapisnikih najdemo še dva primera reklamacij. Prvi primer, ki ga je junija 1958 obravnaval UO, se je nanašal na splošno opazko o tem, kako se večkrat dogaja, da tovarne odpremijo napačno blago. Ker je pri tem trpel poslovni ugled podjetja, je odbor sprejel sklep, da morajo od tedaj naprej vsi referenti nadzirati odpremo posameznih pošiljk in natančno preverjati, ali so te skladne z naročili.84 Drugi primer reklamacije je bil povezan s konkretno pošiljko ribjih konzerv v Italijo in ga je obravnaval DS dober mesec kasneje. Kupci italijanskega naročnika so se pritožili zaradi neprimerne kakovosti dostavljenih ribjih konzerv. Delamaris je odposlal svojega uslužbenca z nalogo, da preveri upravičenost pritožb. V svojem poročanju je ugotovil, da je bil problem v kakovosti dvojen: 1) olje (v katerem je bila riba konzervirana) je bilo motno in rdečkaste barve, 2) konzervirana riba je bila razbita85 in je imela neprijeten vonj.86 Kot zadnjo izpostavljam problematiko prevelikega števila zaposlenih in hkrati neustreznih konzerv, obravnavano marca 1959 na seji UO takrat že na novo organizirane izolske predelovalne industrije v t.i. Kombinat konzervne industrije Delamaris Izola. Na prvi strani zapisnika najprej izvemo, da se gospodarski subjekt po »novem« sooča s problemom prevelikega števila zaposlenih – celoten kombinat je zaposloval 1735 oseb, medtem ko je za doseganje letnega proizvodnega načrta potreboval le 1429 80 Ibid. 81 SI PAK/180-83, s.d. 958. 82 Ibid. 83 Ibid. 84 SI PAK/180-78, s.d. 946. 85 Ta izraz se uporablja v kulinariki, ko govorimo o (toplotno obdelani) ribi, saj je meso ribe (za razliko od recimo govedine) strukturiran na tak način, da lahko precej enostavno razpade (ne razdrobi). 86 SI PAK/180-83, s.d. 958. 95 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... oseb. Dobrih tristo »odvečnih« zaposlenih, tj. višek delovne sile, je podjetje poskušalo preusmeriti v drugo »podjetje«, letni dopust ali zaposliti z drugimi dejavnostmi.87 Ena izmed idej je bila zaposlitev 100–150 delavk za predelavo konzerv, ki jih podjetje Saturnus v Ljubljani ni moglo prodati, saj je pri njihovem odpiranju prihajalo do odpadanja laka na vsebino. Po predlogu naj bi kombinat odkupil konzerve nazaj in jih predelal v »antipasto«.88 Zdi se, da je bila izolska predelovalna industrija deloma uspešna pri reševanju nekaterih problemov, do katerih je prišlo zaradi izseljevanja, deloma pa so nekateri problemi konec petdesetih let še vedno ostajali. Sklep Ob koncu druge svetovne vojne je imela izolska predelovalna industrija že več kot šestdesetletno tradicijo delovanja in je poleg dveh svetovnih vojn prestala tudi dve družbenopolitični in gospodarski tranziciji – najprej iz habsburške monarhije in kapitalizma v dirigiran italijanski fašistični sistem in nato v jugoslovanski centralnoplanski oziroma kasneje samoupravni socialistični sistem. Vse te velike spremembe je relativno uspešno prebrodila. Kot najuspešnejši sta se pri tem izkazali prva predelovalna tovarna rib in drugih živil v Izoli Ampelea in drugi največji proizvodni obrat Arrigoni. Prehod iz italijanskega v jugoslovanski sistem ni pomenil le menjave trga, valute in idej, povzročil je tudi velike demografske spremembe. Vpliv istrskega eksodusa se je izražal tako v spremenjeni etnični in jezikovni podobi prebivalstva na območju slovenske Istre in Izole kot tudi v spremenjeni poklicni sestavi prebivalstva na tem območju. Za obratovanje izolskih tovarn je bilo najbolj kritično obdobje po podpisu Londonskega memoranduma in Videmskega sporazuma sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je iz tovarn odšel ves tehnični kader in del delovne sile. Nova nekvalificirana delovna sila, ki je nadomestila odhajajočo (tako ali drugače) usposobljeno delovno silo, ni znala rokovati z ribami ali strojno opremo, prav tako ni bila seznanjena s tovarniškim načinom dela, kar je povzročalo povečano število storjenih napak v proizvodnji in nesreč na delovnem mestu. Zamude dogovorjenih pošiljk, neprimerno označeno (etiketirano) blago, napačno odposlano blago in reklamacije izdelkov iz različnih razlogov (pesek v izdelku, premajhna teža izdelka, pokvarjeno olje, razbite ribe) so le nekateri od primerov, ki so jih izpostavili v delovnih telesih trgovskega podjetja Delamaris, prek katerega so izolske tovarne prodajale svoje izdelke. Vpliv migracij so izolske predelovalne tovarne čutile še vsaj do konca petdesetih let prejšnjega stoletja, ko se je fluktuacija delovne sile začela postopoma umirjati, prej nekvalificirana delovna sila pa je z vzpostavljeno šolsko mrežo in s pridobivanjem praktičnih izkušenj pri delu v ribji predelovalni industrija postajala vse bolj usposobljena. 87 Podjetje se ni odločilo za odpuščanje, saj sta bili vzrok primanjkljaja delovnih obveznosti nedostavljene pogodbene količine turške palamide in nezrelost »slane ribe« za nadaljnjo predelavo. – SI PAK/180-78, s.d. 947. 88 SI PAK/180-78, s.d. 947. 96 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Viri in literatura Arhivski viri SI PAK – Pokrajinski arhiv Koper: – SI PAK/180, Delamaris Izola. Literatura Egić, Gaša. »Kratka zgodovina ribje predelovalne industrije v Izoli od njenih začetkov do razpada Jugoslavije.« Retrospektive 4, št. 1 (2021): 60–79. Pridobljeno 21. 10. 2024. Zgodovina Slovenije – SIstory, https://www.sistory.si/publication/60243. Gombač, Jure. Ezuli ali optanti? Zgodovinski primer v luči sodobne teorije. Ljubljana: Založba ZRC, 2005. Hrobat Virloget, Katja. V tišini spomina: »Eksodus« in Istra. Koper in Trst: Založba Univerze na Primorskem, 2021. Kalc, Aleksej. »The other side of the “istrian exodus”: immigration and social restoration in slovenian coastal towns in the 1950s.« Dve domovini 49 (2019): 145–62. Pridobljeno 11. 3. 2024. https:// doi.org/10.3986/dd.v0i49.7258. Kramar, Janez. »Ribja industrija v Izoli v letih od 1945–1954.« Annales Series Historia et Sociologia 2, št. 2 (1992): 175–82. Pridobljeno 10. 3. 2024. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-SKZOY1FY. Kramar, Janez. Izola 1945–1991: Iz zgodovine občine od osvoboditve izpod fašizma do ustanovitve samostojne Republike Slovenije. Koper: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2002. Kramar, Janez. Izola: mesto ribičev in delavcev. Koper: Založba Lipa, 1987. Milharčič Hladnik, Mirjam. »Migrantske poti mladih ob Zahodni meji in zamišljene prihodnosti.« Prispevek objavljen na znanstvenem posvetu Migracije in družbene dinamike ob zahodni meji po drugi svetovni vojni, Nova Gorica, 24. 5. 2023. Perovšek, France. Moja resnica: Spominski utrinki iz delovanja po letu 1945 na Primorskem in v Ljubljani. Ljubljana: Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, 1995. Prešeren, Tereza, Alenka Janko Spreizer, Nataša Kolega, Petra Kavrečič in Srečko Gombač. »Pot tovarn kot pripoved o dediščini ribištva in predelovalne industrije s poudarkom na Izoli.« Studia universitatis hereditati 6, št. 2 (2018): 63–75. Pridobljeno 21. 10. 2024. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VY3XRPZ3. Puri, Sadhvi Savitri. »Premoženjska struktura prebivalstva v Izoli in okolici leta 1953 in 1954.« Annales, Series Historia et Sociologia 8 (1996): 167–74. Pridobljeno 11. 3. 2024. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-A4Z0OT2I. Rogoznica, Deborah. »Oris razvoja ribje industrije v povezavi z viri, ki jih hrani Pokrajinski arhiv v Kopru.« Studia iustinopolitana 2, št. 1 (2009): 143–55. Rogoznica, Deborah. Iz kapitalizma v socializem: gospodarstvo cone B Svobodnega tržaškega ozemlja 1947–1954. Koper: Pokrajinski arhiv Koper, 2011. Terčon, Nadja. »Pristaniški promet v slovenski Istri (1850–1918).« Magistrsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2003. Terčon, Nadja. »Razvoj industrijskega ribištva na slovenski obali v letih 1945–1959.« Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 37, št. 1/2 (1989): 123–35. Pridobljeno 10. 3. 2024. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Q0OQIO0G. Terčon, Nadja. »Ribja predelovalna industrija v Slovenski Istri (1867–1918)«. V: Sonja Ana Hoyer, ur. Narodnostno mešanem ozemlju Slovenske Istre: varovanje naravne in kulturne dediščine na področju konservatorstva in muzeologije, 239–57. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2002. 97 Tereza Prešeren: Industrijska predelava živil v spreminjajoči se stvarnosti ... Terčon, Nadja. »Vzpostavitev slovenskega pomorstva 1945–1958.« Doktorska disertacija. Koper: FHŠ, 2013. Titl, Julij. Populacijske spremembe v Koprskem primorju: Koprski okraj bivše cone B. Koper: J. Titl, 1961. Volpi Lisjak, Bruno. »Ženska delovna sila v ribjih tovarnah v Izoli in Kopru: Konzerviranje in soljenje rib.« Annales, Series Historia et Sociologia 11, št. 24 (2001): 135–50. Pridobljeno 10. 3. 2024. Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOCMDBSIXVP. Tereza Prešeren INDUSTRIAL FOOD PROCESSING IN A CHANGING REALITY: THE IMPACT OF DEMOGRAPHIC CHANGE ON PRODUCTION SUMMARY The contribution examines the impact of demographic changes in Slovenian Istria during the 1950s on the production of Izola’s fish, vegetable, fruit, and meat processing factories. The migration process, also known as the Istrian exodus (1945–1960), resulted in a population change that profoundly impacted the food processing business and industrial operations in Izola. In one way or another, this industry employed or at least provided a stable income for the urban and surrounding rural population. The population change (the previous inhabitants leaving and new ones arriving) taking place in this area was uneven in terms of the workers’ skills, experience, knowledge, and familiarity with industrial work processes. The departure of fishermen who knew where to fish and factory workers who knew how to handle the catch was only one side of the story. The other side was represented by the newcomers, who were generally familiar with agricultural work but not with fishing or factory work. For an economic activity that depended on knowing how to properly handle fish (manually), use the machines, or pack the products, this led to production problems. Complaints and untimely or incorrect deliveries damaged the factories’ business reputation with their partners and their financial performance (e.g. penalties, destroyed or unsuitable products, the need to re-process products, etc.). The impact of the migration process was felt by Izola’s processing industry until at least the end of the 1950s when labour fluctuations started to decline and employees became familiar with work in the fish processing industry. 98 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.05 * PhD, Associate Professor, Department of Art History, Faculty of Arts, University of Ljubljana, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana, [email protected] ** The article is funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS) as a part of the research program P6-0199 History of Art of Slovenia, Central Europe and the Adriatic. Beti Žerovc* Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach (1858–1929), I. The Painter’s Beginnings and Settling in Ljubljana ** IZVLEČEK KULTURNOZGODOVINSKI ORIS ŽIVLJENJA SLIKARJA HEINRICHA WETTACHA (1858–1929), I. ZAČETKI IN USTALITEV SLIKARJA V LJUBLJANI Članek prinaša študijo o življenju, delovanju in širši družbeni vpetosti slikarja Heinricha Wettacha (1858–1929), ki je deloval v Ljubljani od leta 1885 do konca prve svetovne vojne, ter ga s tem konkretneje usidra tudi v kulturni milje kranjske prestolnice na prelomu stoletja. Ne glede na to, da je s svojim slikarskim in hkrati tudi aktivnim glasbenim delovanjem v skoraj štirih desetletjih pustil močan pečat na kranjski kulturi in družbi ter da je bil v svojem času vsekakor tudi eden najbolj prepoznavnih ljubljanskih kulturnikov, je namreč danes skoraj neznan. V članku poskušam tudi osvetliti, zakaj je tako. Ključne besede: Heinrich Wettach, Ljubljana okoli 1900, nemško čuteči kranjski kulturni krog, slovensko slikarstvo 19. stoletja, avstrijsko slikarstvo 19. stoletja, nacionalni slog v arhitekturi 99 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... ABSTRACT The primary goal of this article is to provide a brief study of the life, work and extensive social commitments of the painter Heinrich Wettach (1858–1929) who lived and worked in Ljubljana from 1885 until the end of World War I, as well as to position him firmly within the cultural context of the Carniolan capital at the turn of the century. Wettach left a significant mark on Carniolan culture and society and was one of the most recognisable cultural figures of his time in Ljubljana, yet he remains virtually unknown today. The article seeks to shed light on the reasons for this. Keywords: Heinrich Wettach, Ljubljana around 1900, German-leaning cultural circle of Carniola, Slovenian 19th-century painting, Austrian 19th-century painting, national style in architecture The main goal of the two articles that will be published in two consecutive issues of Prispevki za novejšo zgodovino/Contributions to Contemporary History is to provide a foundational study about the life, work and extensive social commitments of the painter Heinrich Wettach (1858–1929) who lived and worked in Ljubljana from 1885 until the end of World War I and thus place him firmly within the cultural milieu of the Carniolan capital at the turn of the century. His almost four decades of painting and musical activities left a strong mark on the Carniolan culture and society and made him one of the most recognisable cultural figures in Ljubljana, yet today Wettach remains practically unknown. The articles will shed light on the main reasons for his being ignored in Slovenian art history: his political stance and his belonging to the German-leaning Carniolan cultural circle. Although a large majority of Carniolans saw their present and future within Austria in one way or another, throughout the final decades of the 19th century and well into World War I, polarisation along national lines was strongly under way, with many finding themselves at its extreme poles: either more intensely connected to the (Yugo)Slav, or with the wider German, not only cultural but also political space.1 Based on my research this far, it appears that Wettach belonged to the latter, and within the broad 1 For the context of the issues in the broader space of Austria-Hungary, see Pieter M. Judson, “Versuche um 1900, die Sprachgrenze sichtbar zu machen,” in Moritz Csáky and Peter Stachel, eds., Die Verortung von Gedächtnis (Wien: Passagen Verlag, 2001), 163–74. Pieter M. Judson, Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria (Cambridge MA: Harvard University Press, 2006), 19–65. For issues explained in the context of Carniola, see Dragan Matić, Nemci v Ljubljani: 1861–1918 (Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2003). Janez Cvirn, “Kdor te sreča, naj te sune, če ti more, v zobe plune,” Zgodovina za vse 14, No. 2 (2007): 38–56. Jernej Kosi, Kako je nastal slovenski narod: začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja (Ljubljana: Sophia, 2013). Miha Valant, “Ljubljansko društvo Kazina in združenja za likovno umetnost na Kranjskem med leti 1848 in 1918” (doctoral dissertation, Ljubljana: Faculty of Arts, 2023). In the context of contemporary Slovenian historiography some very important studies on the life and attitudes of German-leaning Styrians were carried out by Janez Cvirn, particularly his book Trdnjavski trikotnik: Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914) (Maribor: Obzorja, 1997). 100 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Figure 1: Heinrich Wettach in the hall of the Ljubljana Philharmonic painting one of the two paintings for the Ljubljana hospice, 1910, photo Source: City Museum of Ljubljana (MGML) 101 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... spectrum of the Carniolan German-leaning population, he would most fairly be classified with the so-called German nationalists.2 We cannot determine if and which of the more radical ideas of this movement he embraced, and if we detect them, we cannot say exactly when, why, or to what extent he embraced them. For example, did his entire family convert to Protestantism in 1901 for pragmatic reasons, so he could align himself with his professional circle, his clients and buyers, or was the move earnest and true to Wettach’s actual personal political beliefs? Was it perhaps both? Or did – and we have our doubts – Wettach’s dormant religious belief suddenly awaken, and could, in time, even steer him into Ariosophy or perhaps some other form of neo-paganism towards which a part of the pan-Germanic movement was veering?3 When it comes to worldviews that German-leaning and Slovenian-leaning Carniolans shared, for example strong antisemitism, we also cannot explain whether and how Wettach’s antisemitism differed from the antisemitism of Slovenian-leaning Carniolans.4 Therefore, we should keep in mind that, because of the specific way Slovenians see – and are taught about – the past, the artist is viewed in a negative light, even seen as an extremist, although his actions or expressions were no different to those of the Slovenian nationalists; for example, the long-term mayor of Ljubljana Ivan Hribar or, in visual arts the Vesna Society, a Slovenian-Croatian student art association.5 To have a better and contextualised understanding of Wettach’s Germanness, this two-part presentation will place more emphasis on certain factors: this article introduces the specific design of the Wettach family’s three houses that the spouses had built at the time, while the upcoming one looks at the painter’s and his wife’s extensive social commitments. 2 To compare, see the attempt to define the national identity of Wettach’s contemporary, Carniolan painter Ivana Kobilca in Urška Strle and Beti Žerovc, “The painter Ivana Kobilca and her use of social networks,” in Marta Verginella, ed., Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy, 1848–1918 (West Lafayette, Ind.: Purdue University Press, 2023), 163–95, particularly 167–74. For the processes of German-leaning Styrians and Carniolans sliding towards German nationalism and then also Nazism in the 20th century, see Mateja Ratej, Svastika na pokopališkem zidu: Poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja (Ljubljana: Beletrina, 2021) and a poignant reconstruction of the lives of family members of the writer, journalist and long-time editor of the magazine Der Spiegel Martin Pollack, whose paternal grandmother was from Ljubljana and his grandfather from Laško. – Martin Pollack, Smrt v bunkerju: Poročilo o mojem očetu (Ljubljana: Slovenska matica, 2005). For the artistic trajectory of a German-leaning Styrian from Ptuj, the internationally established graphic artist and an active nazi Luigi Kasimir, see Catherine Tessmar, Wiener Platzerln: Die Geschäfte des Künstlers Luigi Kasimir (Wien: Czernin, 2006). 3 See also footnote 50. On political positions and religious, and particularly national identification of artists at this time, one should always consider them through the prism of pragmatism, as nationalism at that time influenced the increase in commissions and awarding them to artists exclusively on a national basis. See Beti Žerovc, “The Development of Public Monuments and Monuments to the Fallen on the Territory of Yugoslavia from the Late 19th Century to 1941,” in Sanja Horvatinčić and Beti Žerovc, eds., Shaping Revolutionary Memory: The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia (Berlin: Archive Books and Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023), 28, 29. 4 On antisemitism among the Slovenian-leaning Carniolans see Tadej Cankar, Odločnejši protivniki semitstva: O antisemitizmu in slovenskih liberalcih na Kranjskem (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino and Arhiv Republike Slovenije, 2023), 76–165. 5 Even today, we often fail to see that something labelled Slovenian at the time might have been arbitrary, let alone perceive it as aggressive or polarising. As a rule, it is perceived as something neutral, and above all, natural. Hribar’s attitude to these aspects is clear from his memoirs. – Ivan Hribar, Moji spomini I, II (Ljubljana: Slovenska matica, 2022). For the Vesna Society, see Beti Žerovc, “Vesna ob izviru umetnosti,” in Barbara Borčič and Jure Mikuž, eds., Potlačenaumetnost (Ljubljana: Open Society Institute, 1999), 50–77. Beti Žerovc, “Ivan Meštrović and the Vesna Society,” Život umjetnosti 113, No. 2 (2023): 146–63. Beti Žerovc, “Ivan Meštrović u Ljubljani 1903/1904: Prijedlozi za dva spomenika i izlaganje s društvom Hagenbund u ljubljanskoj kazini,” Časopis za suvremenu povijest 56, No. 2 (2024): 249–77. 102 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 We should also keep in mind that the (much larger) Slovenian-leaning population had their own aesthetics and social activities. Taking everything into consideration, it is understandable that the yield of data on Heinrich Wettach’s life and work is scant. Methodologically speaking, the key to the articles are semi-structured interviews with the painter’s grandson Harald Wettach (the son of the painter’s son Reinhard), whom I interviewed over a decade ago in Vienna. The grandson gave me a number of family heirloom photos to use, and some appear in the article, but above all, he contributed important insights and biographical data about the painter’s life, which I have combined with information from other sources, particularly periodicals of the time. The most important among them were, of course, Carniolan German-language newspapers, particularly the main newspaper, Laibacher Zeitung, but also some others, for example, Cillier Zeitung from Celje and Villacher Zeitung from Villach. The painter was rarely mentioned in the Slovenianlanguage Carniolan press, which tended to ignore the activities of the Germanspeaking Carniolan cultural circles, whenever possible.6 Contemporary Slovenian art history more or less follows this attitude, as Wettach only occasionally appears in exhibition catalogues of Ljubljana museums and galleries, which possess many of his works.7 This unusual disharmony between an abundant preserved body of work – even displayed in some museum’s permanent exhibitions – and a scant art history research of this, indeed a noticeably conservative painter is tellingly complemented by the fact that the first specific art history study on Wettach, published in Varstvo spomenikov by Breda Mihelič in 2001, really only came about when Wettach’s remarkable villa in Ljubljana was acquired and renovated by the US Embassy, and not by actual interest in him or his work.8 He sometimes appears more prominently and in a more positive light in texts about the artist Elsa Kastl Obereigner in the role as her teacher. The catalogue for Kastl’s exhibition at Ljubljana City Museum in 2018 also includes a text by her granddaughter Angelika Hribar, who is in charge of family heirlooms that include a number of works and sources connected to Wettach, particularly his educational work.9 6 Musicologist Kuret describes a similar situation in his field. – Primož Kuret, “Jubilejna koncertna sezona 1901– 1902 Ljubljanske filharmonične družbe,” Muzikološki zbornik 19 (1983): 43, 47, 48. See also Beti Žerovc, “Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach (1858–1929), II. The Artist’sEngagement in Ljubljana Social Life and Societies and His Final Years in Carinthia,” Prispevki za novejšo zgodovino 65, No. 3 (2025, forthcoming), fn. 43. 7 Currently, there are seventeen works by Wettach or attributed to him at the National Museum of Slovenia, eleven at the National Gallery, seventeen in the Museum and Galleries of Ljubljana and one in the Upper Sava Valley Museum, Jesenice. 8 Breda Mihelič, “Vilska četrt med Prešernovo cesto in Tivolijem v Ljubljani ter prenova Wettachove vile: Problemi varovanja in prenove stanovanjske četrti,” Varstvo spomenikov 39 (2001): 139–49. He was presented in the artistic context of Carniola at the turn of the century by Beti Žerovc, Slovenski impresionisti (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012), 71–73. For the events and activities of the Kazina circle in Ljubljana, the most thorough Wettach presentation is by Miha Valant in Valant, “Ljubljansko društvo Kazina,” 189–213, 300–02 et passim. For more about his extensive opus and for the review of his artistic conservativism, which also had a negative effect on the professional research of him, see Beti Žerovc and Miha Valant, “The Artistic Legacy of Heinrich Wettach (1858–1929),” (forthcoming). 9 Angelika Hribar, “Življenjepis Elze Kastl Obereigner,” in Barbara Savenc, ed., Elza Kastl Obereigner (1884–1973). Kiparka in slikarka (Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana, 2018), 10–35. See also Vesna Bučič, “Elza Obereigner Kastl – naša poslednja miniaturistka,” in Barbara Jaki, ed., Razprave iz evropske umetnosti. Za Ksenijo Rozman (Ljubljana: Narodna galerija, 1999), 285–323. 103 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... Research by Slovenian musicologists plays an important part in understanding Wettach’s pursuits in Ljubljana, as their attitude to him or rather, the Philharmonic Society – the most eminent Ljubljana cultural institution at the time in which he was actively involved – was much more positive than by art history. Most probably the Philharmonics’ outstanding international importance prevented the society from sinking into oblivion despite its ties to the Carniolan German cultural circle. Among the research in which at least Wettach’s musical pursuits can be properly traced – as an official of the society and as a very active, albeit amateur musician – we must mention Primož Kuret’s study Ljubljanska filharmonična družba: 1794–1919 and Jernej Weiss’s research, which resulted in the book Hans Gerstner (1851–1939): življenje za glasbo.10 The present article is the first in a series of four about the painter, with the second, forthcoming in the next issue of the same journal, while the following two will be published elsewhere and co-written with Miha Valant. The first co-authored article approaches Wettach through education; first, the education he received at the Academy of Fine Arts in Vienna as well as the education he provided by teaching visual arts in different secondary schools in Ljubljana and leading his own painting school.11 The second article with Valant focuses exclusively on the analysis of Wettach’s painting opus.12 Because a significant portion of the so-called egodocuments related to individuals and institutions mentioned in these articles is either missing, with unknown whereabouts, or has been lost or destroyed – a part of it probably intentionally during historic upheavals –,13 the individuals under discussion struggle to emerge as complex and nuanced characters, which makes misconceptions in presenting and interpreting their views, relationships and sometimes even key life decisions all the more likely.14 And yet, just as we can postpone our research of fine arts and culture of the German-leaning Carniolans ad infinitum, we can also approach it with the awareness that we have done the utmost possible, fully acknowledging that the first more serious personal correspondence that might appear has the power to undermine the established view of the forgotten artist and his world. The Painter’s Beginnings and Settling in Ljubljana Heinrich Ignaz Wettach was born in Vienna on 15 June 1858. His mother was a housewife and his father a manufacturer of templates for music sheets and bookkeeping 10 Primož Kuret, Ljubljanska filharmonična družba 1794–1919: Kronika ljubljanskega glasbenega življenja v stoletju meščanov in revolucij (Ljubljana: Nova revija, 2005). Jernej Weiss, Hans Gerstner (1851–1939): življenje za glasbo (Maribor: Litera in Pedagoška fakulteta, 2010). 11 Beti Žerovc and Miha Valant, “The Artistic Formation of the Painter Heinrich Wettach (1858–1929) and His Educational Work,” (forthcoming). 12 Žerovc and Valant, “The Artistic Legacy.” 13 See, for example, Weiss, Hans Gerstner, 72–74, 164, 165. Strle and Žerovc, “The painter Ivana Kobilca,” 166, 167. 14 “Ego-document” refers to an autobiographical text, usually in the first person. It can be a journal, a memoir, correspondence, notes or similar, that can also be conveyed in a conversational style. For more, see Marijke J. van der Wal and Gijsbert Johan Rutten, Touching the Past: Studies in the Historical Sociolinguistics of Ego-documents (Amsterdam: John Benjamins Pub. Company, 2013). Strle and Žerovc, “The painter Ivana Kobilca,” 164–67. 110 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 the space.38 The Wettachs’ first and largest villa had, following this spirit, an explicitly articulated façade with characteristic projections and its decorative elements, corner turrets, gabled roofing, all alluded to the German late Middle Ages or the Northern Renaissance.39 Because the Wettachs chose visual and architectural ways to publicly express that they saw Carniola as a part of the German cultural space, this also confirms our understanding of their political orientation and stance. They were not out of the 38 Mihelič, “Vilska četrt,” 142. Igor Sapač and Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem (Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Fakulteta za arhitekturo, 2015), 72, 73 et passim. Lazarini, “Nacionalni slogi,” 262–64. 39 Today, portraying national spirit in buildings might be difficult to comprehend. Built a little later, the German House in Celje is an even clearer, and thus easier to understand example of politicised architectural expression. – Sapač and Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, 387. For more about the phenomenon, see Lazarini, “Nacionalni slogi.” Figure 5: Wettach summer house on Lake Ossiach (torn down), photo Source: private collection 111 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... ordinary in this and fitted in well with the general political events of the given moment as many others thought of their houses that way; for example, among the Slovenianleaning Carniolans, Ljubljana Mayor Ivan Hribar with his “Slovenian” decorations on his holiday house in Cerklje.40 Wettach’s life trajectory in the Carniolan capital coincided with the period between the 1880s and World War I, which was marked by nationalism so intense that it completely permeated everyday life. At that time, such processes also occurred elsewhere in the monarchy with similar ethnic composition,41 and just around Wettach’s arrival in Ljubljana, led to the loss of dominance by the liberal Constitutional Party (Verfassungspartei, or Deutschliberale Partei) in the City Council and Provincial Diet (Landtag). This party tied its primary ideals and missions to the wider German space with German as the lingua franca; the ideals being a more integrated Austria, religious freedom and anti-church sentiments, emphasis on education and liberal reforms of the economy, etc. The takeover of the Carniolan government by Slovenian politicians led to the decisive introduction of the Slovenian language into the education system, in addition to administrative offices, while Slovenian national identification and nationalism increased throughout the province. This made the German-leaning population feel increasingly endangered, while the liberal Constitutional Party, the party of choice for a large part of the German-leaning Carniolans, experienced a slide from liberal principles to German nationalism as their primary political conviction. This process is also obvious from the declarative renaming of the remnants of the liberal Constitutional Party into the German Party in 1894.42 National frictions in Carniola at that time were increasingly expressed through physical violence and vandalism. That included violent protests, such as the Slovenian protest at the unveiling of the previously mentioned monument to the politician and poet Anton Alexander von Auersperg, in 1886 – Heinrich Wettach attended as the choirmaster of the Turnverein. These were followed by the larger “anti-German” protests in 1898, 1903 and 1908.43 Slovenia chooses to “remember” the military intervention in the autumn of 1908 which resulted in two Slovenian deaths, while it “forgets” that for decades prior, the minority German-leaning community in Carniola experienced significantly more violence, from everyday harassment in public to boycotting German-leaning merchants and craftsmen and violating their property. Throwing stones at the windows of the liberal, and then German-leaning politicians was commonplace practice since the 1860s onwards, while during the 1908 unrest, everything from the Kazina Society Palace to schools and kindergartens were stoned.44 40 Ibid., 255. Sapač and Lazarini, Arhitektura 19. stoletja, 392. 41 Comparative materials are quoted in the footnotes 1, 2 and 53. 42 Matić, Nemci v Ljubljani, 25–32, 60–65, 75–89, 105–12, 197–232, 266–74, 299–301 et passim. 43 Božidar Jezernik, Mesto brez spomina (Ljubljana: Modrijan, 2014), 74–103. About Wettach’s participation at the unveiling of a monument. – “Die Anastasius-Grün-Feier in Laibach,” Deutsche Wacht, XI/45, 6 June 1886, 3. 44 Jezernik, Mesto brez, 283–94. Matić, Nemci v Ljubljani, 45–57, 92, 93, 234–36, 264–66, 310–18, 323, 333, 345–54 et passim. 112 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Once we are aware of the radicality of this situation, it is perhaps easier to understand that – and how – the national battle in Ljubljana was also territorial and architectural, not just with institutional buildings but also with houses of important and wealthy individuals. When the Slovenian National Home (today’s National Gallery) was being built in the mid-1890s, the construction of Villa Wettach in its recognisably “German spirit” also began practically next door, and then, albeit as the artist’s private hospitable residence, it became one of the key music and visual arts or, more generally, cultural centres of the German-leaning Ljubljana citizens. A few years later, Jakopič Pavillion – the first independent exhibition venue intended for visual arts in Carniola – was built in the immediate vicinity, presumably at least partly to counterbalance these events, and with far more municipal support – the mayor at the time being the previously mentioned strongly Slovenian and Slavic oriented Ivan Hribar – than we can prove today.45 At least from the late 1890s onwards, the majority of new buildings in the city centre thus had some kind of recognisable national orientation, whether it was visual in their façades or not, and that included schools or even churches, such as the “Slovenian” Mladika [female lycée] and the “German” Evangelical church located near Wettach’s Villa.46 In this sense, buildings alternated in this part of town at the turn of the century, and in some of them years-long, vicious battles took place for them to be perceived as one or the other. For example, despite pressure the Provincial Museum generally remained focused on presenting local Carniolan, that is nationally indetermined culture, while the intense and unrelentless national battle for governance over the new joint national theatre resulted in it becoming Slovenian and a new theatre for the German-leaning community being built elsewhere.47 There were numerous examples at that time, and to round up we can use the memories of Wettach’s eldest daughter about how she would play in the nationally segregated Tivoli park. Or how schoolchildren based on their nationality walked on separate sides of the street to prevent riots – German-leaning children on one side, and Slovenian-leaning children on the other – taunting each other relentlessly with signs or symbols in either German or Slavic colours.48 45 Miha Valant and Beti Žerovc, “Društva za likovno umetnost na Kranjskem v obdobju od 1848 do 1918,” Likovne besede, No. 113 (2019): 11, 12. 46 We are talking about the corner of the erstwhile Knaflova and Bleiweissova Streets (today’s Tomšičeva and Prešernova Streets) where villa Wettach stands and its immediate surroundings. Perhaps contrary to expectations, schools were particularly heavily biased in this way, because the language of instruction was often at the very core of disputes in ethnically mixed environments. – Matić, Nemci v Ljubljani, 274–286, 373 et passim. 47 Sandra Jenko, Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa v Ljubljani: Zgodovina nastanka in razvoj nemškega odra med 1911 in 1918 (Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2013). Walter Šmid, an archaeologist who insisted on nationally undetermined culture at the Provincial Museum of Carniola – after he left his monastic order and the Catholic Church, converted to Protestantism and married – lost his directorial post in 1909 despite his expertise. – Božidar Jezernik, “Ljubljanski‘tempelj znanosti’ v vrtincu kulturnega boja,” Argo 54, No. 1 (2011): 26–40. Šmid was probably a tenant at Villa Wettach for a while. – Studen, “Nekaj sledi,” 13, 14. – About the politically staged destruction of the Carniolan Savings Bank, the key sponsor organisation of the culture of German-leaning Carniolans that supported a number of art and crafts projects throughout the region, see Nataša Henig Miščič, “Carniolan Savings Bank and Slovenian-German Relations in 1908 and 1909,” Prispevki za novejšo zgodovino 60, No. 1 (2020): 47–70. 48 Brigitta Leitenberger, a semi-structured interview by Ruth Deutschmann, 1998. See also Beti Žerovc, “Cultural and Historical, II.,” fn. 43. Such orientation was visible even in clothing and later selection of accessories in national colours, or with added tricolours, became a profitable marketing niche. See, Matić, Nemci v Ljubljani, 234, 113 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... That Wettach was a newcomer to the Carniolan territory at the time of great political and national(ist) hostilities probably influenced his identity. Perhaps he was already a German nationalist when he arrived in Carniola. Perhaps he developed, or at least consolidated this position when as a non-Slovenian speaking new-comer he quite logically joined the circles of the German-leaning Ljubljana community, at the time of great endangerment and homogenisation. In any case, by the end of the century at the latest, he began to feel more German, or based on available sources, he started to express it more pronouncedly. For example, Vienna academy registers list his religious affiliation as Catholic during his studies there, while later Ljubljana censuses show that he, as pointed out in the introduction, together with his family (wife Marie, daughters Brigitte and Irmgard and son Reinhardt Friederich) converted to Protestantism.49 The decision to take this step can be understood as a declarative political gesture linked to the Away From Rome! movement, which was gaining momentum in some nationally mixed territories of Austria.50 We can only guess what consequences this very unlikeable gesture had on him and his family in the Catholic environment of Carniola.51 Wettach also began to actively participate in the provincial politics and, for example ran on the list of the German party in the 1899 municipal elections. In 1906, Slovenec newspaper mentions him as one of the initiators of the idea of self-representation of the so-called Carniolan Germans in the parliament in Vienna.52 Here, we can add that in Carniola national(istic) movements on both sides often reflected similar currents to those in Bohemia, where because of local specifics, conflicts were more pronounced.53 311 et passim. Anything could present national orientation, from selecting first names to the breed of pets. The Wettachs allegedly owned a “German” Great Dane. – Brigitta Leitenberger, a semi-structured interview by Ruth Deutschmann, 1998. The Slovenian-leaning Carniolans were known to name their dogs after unpopular politicians from the opposing side. Even Ljubljana Seminary had a dog called Dežman, named after the German-leaning passionate Carniolan liberal, who even served a couple of years as Ljubljana mayor! – Cvirn, “Kdor te sreča,” 44. 49 Census forms from the collection SI ZAL LJU/0500, MF-415, MF-728. Brigitta Leitenberger explained that her father was not religious and probably estranged from the Catholic Church even before converting. “Father literally never went to church, and Mother neither. We went to children’s service by ourselves, and I do not remember ever going to church on Sunday with our parents. Father certainly didn’t.” Brigitta Leitenberger, a semi-structured interview by Ruth Deutschmann, 1998. 50 The Away from Rome! (Los von Rom) movement was an anti-clerical conservative movement linked to the history of the creation of the German Empire and the question of the inclusion and role of Austria in this union. It took impetus from Badeni’s language reform of 1897, which stipulated that administrators in Bohemia were required to speak German and Czech and was met with much opposition by German nationalists, while the Czech Catholic parties supported it. As a reaction to this, with encouragement from German nationalists, an anti-Catholic movement was formed under the leadership of Georg von Schönerer, and in addition to the stated objective it was also hostile to Judaism. In 1901, it adopted a resolution that determined that the programme of the movement was political and not of a religious nature. The movement thus had a pronounced atheist connotation and the protestant faith was used as a symbol of the “true” German spirit. – Karl-Reinhart Trauner, “Los von Rom, aber nicht Hin zum Evangelium – Die Los von Rom-Bewegung in Tirol,” Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich 123 (2007): 126–28. 51 For speculations that this might have closed the door for him to teach in Carniolan secondary schools, see Žerovc and Valant, “The Artistic Formation.” See also fn 46. 52 “Die Gemeinderathswahlen,” Laibacher Zeitung, CXVIII/94, 25 April 1899, 735. “Kranjski Nemci pri Gautschu,” Slovenec, 22, 27 January 1906, n. pag. 53 For comparison, we can list two studies of events in Bohemia: Garry B. Cohen, The Politics of Ethnic Survival: Germans in Prague, 1861–1914 (West Lafayette: Purdue University Press, 2006). Nancy M. Wingfield, Flag Wars and Stone Saints: How the Bohemian Lands Became Czech (Cambridge, London: Harvard University Press, 2007). 114 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Wettach was no doubt familiar with the situation through his wife Marie, who was from there and was a very active participant in Ljubljana’s German protective societies (Schützvereine). Sources and literature Archival sources SI ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana: – SI ZAL LJU/0500, City of Ljubljana, local history department, census forms. Universitätsarchiv der Akademie der bildenden Künste Wien: – Matrikel II. 1883/84. – Wettach, Heinrich (Ignaz), Verz.-Einheits-Formular. Bibliography Bučič, Vesna. “Elza Obereigner Kastl – naša poslednja miniaturistka.” In Barbara Jaki, ed. Razprave iz evropske umetnosti. Za Ksenijo Rozman, 285–323. Ljubljana: Narodna galerija, 1999. Cankar, Tadej. Odločnejši protivniki semitstva: O antisemitizmu in slovenskih liberalcih na Kranjskem. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino and Arhiv Republike Slovenije, 2023. Cohen B., Garry. The Politics of Ethnic Survival: Germans in Prague, 1861–1914. West Lafayette: Purdue University Press, 2006. Cvirn, Janez. “Kdor te sreča, naj te sune, če ti more, v zobe plune.” Zgodovina za vse 14, No. 2 (2007): 38–56. Cvirn,Janez. Trdnjavski trikotnik: Politična orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Obzorja, 1997. Henig Miščič, Nataša. “Carniolan Savings Bank and Slovenian-German Relations in 1908 and 1909.” Prispevki za novejšo zgodovino 60, No. 1 (2020): 47–70. Hribar, Angelika. “Življenjepis Elze Kastl Obereigner.” In Barbara Savenc, ed. Elza Kastl Obereigner (1884–1973). Kiparka in slikarka, 10–35. Ljubljana: Muzej in galerije mesta Ljubljana, 2018. Hribar, Ivan. Moji spomini I, II. Ljubljana: Slovenska matica, 2022. Friedrich Keesbacher. ed. Jahres-Bericht der philharmonischen Gesellscahft in Laibach:für die Zeit vom 1. Oktober 1885 bis 30. September 1886. Laibach: Verlag der philharmonischen Gesellschaft, 1886. Jenko, Sandra. Jubilejno gledališče cesarja Franca Jožefa v Ljubljani: Zgodovina nastanka in razvoj nemškega odra med 1911 in 1918. Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 2013. Jezernik, Božidar. “Ljubljanski»tempelj znanosti« v vrtincu kulturnega boja.” Argo 54, No. 1 (2011): 26–40. Jezernik, Božidar. Mesto brez spomina. Ljubljana: Modrijan, 2014. Judson M., Pieter. “Versuche um 1900, die Sprachgrenze sichtbar zu machen.” In Moritz Csáky and Peter Stachel, eds. Die Verortung von Gedächtnis, 163–174. Wien: Passagen Verlag, 2001. Judson M., Pieter. Guardians of the Nation: Activists on the Language Frontiers of Imperial Austria. Cambridge MA: Harvard University Press, 2006. Kavrečič, Petra. “Biseri avstrijske riviere: Opatija, Gradež, Portorož.” Kronika 57 (2009): 113–128. Kosi, Jernej. Kako je nastal slovenski narod: začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia, 2013. Kupferstichsammlung Dr. Julius Hofmann: Wien (auction catalogue, Leipzig, 1922). 115 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... Kuret, Primož. “Jubilejna koncertna sezona 1901–1902 Ljubljanske filharmonične družbe.” Muzikološki zbornik 19 (1983): 41–50. Kuret, Primož. Ljubljanska filharmonična družba 1794–1919: Kronika ljubljanskega glasbenega življenja v stoletju meščanov in revolucij. Ljubljana: Nova revija, 2005. Lazarini, Franci. “Nacionalni slogi kot propagandno sredstvo prebujajočih se narodov: Slovenski in drugi nacionalni slogi v arhitekturi okoli leta 1900.”Acta Historiae Artis Slovenica 25, No. 2 (2020): 249–67. https://doi.org/10.3986/ahas.25.2.10. Matić, Dragan. Nemci v Ljubljani: 1861–1918. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 2003. Mihelič, Breda. “Vilska četrt med Prešernovo cesto in Tivolijem v Ljubljani ter prenova Wettachove vile: Problemi varovanja in prenove stanovanjske četrti.” Varstvo spomenikov 39 (2003): 139–49. Photographische Correspondenz (januar 1913), 291–292. “Dr. Julius Hofmann.” Pollack, Martin. Smrt v bunkerju: Poročilo o mojem očetu. Ljubljana: Slovenska matica, 2005. Ratej, Mateja.Svastika na pokopališkem zidu: Poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja. Ljubljana: Beletrina, 2021. Sapač, Igor and Franci Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Muzej za arhitekturo in oblikovanje in Fakulteta za arhitekturo, 2015. Strle, Urška and Beti Žerovc. “The painter Ivana Kobilca and her use of social networks.” In Marta Verginella, ed. Women, nationalism, and social networks in the Habsburg monarchy. 1848–1918, 163–95. West Lafayette, Ind.: Purdue University Press, 2023. Studen, Andrej. “Nekaj sledi iz življenja ravnateljev Kranjskega deželnega muzeja.” Argo 46, No. 1 (2003): 9–14. Tessmar, Catherine.Wiener Platzerln: Die Geschäfte des Künstlers Luigi Kasimir. Wien: Czernin, 2006. Trauner, Karl-Reinhart. “Los von Rom, aber nicht Hin zum Evangelium – Die Los von Rom-Bewegung in Tirol.” Jahrbuch für die Geschichte des Protestantismus in Österreich 123 (2007): 120–70. van der Wal, Marijke J. in Gijsbert Johan Rutten. Touching the Past: Studies in the Historical Sociolinguistics of Ego-documents. Amsterdam: John Benjamins Pub. Company, 2013. Valant, Miha. “Ljubljansko društvo Kazina in združenja za likovno umetnost na Kranjskem med leti 1848 in 1918.” PhD diss., Ljubljana: Faculty of Arts, 2023. Valant, Miha and Beti Žerovc. “Društva za likovno umetnost na Kranjskem v obdobju od 1848 do 1918.” Likovne besede, No. 113 (2019): 4–13. Weiss, Jernej. Hans Gerstner (1851–1939): življenje za glasbo. Maribor: Litera and Pedagoška fakulteta, 2010. Wingfield, Nancy M. Flag Wars and Stone Saints: How the Bohemian Lands Became Czech. Cambridge, London: Harvard University Press, 2007. Zangger, Fritz. Das ewige Feuer im fernen Land. Ein deutsches Heimatbuch aus dem Südosten. Cilli, 1937. Žerovc, Beti. “Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach (1858– 1929), II. The Artist’sEngagement in Ljubljana Social Life and Societies and His Final Years in Carinthia.” Prispevki za novejšo zgodovino 65, No. 3 (2025) (forthcoming). Žerovc, Beti. “Ivan Meštrović and the Vesna Society.” Život umjetnosti 113, No. 2 (2023): 146–63. Žerovc, Beti. “Ivan Meštrović u Ljubljani 1903./1904.: Prijedlozi za dva spomenika i izlaganje s društvom Hagenbund u ljubljanskoj kazini.” Časopis za suvremenu povijest 56, No. 2 (2024): 249–77. Žerovc, Beti. “The Development of Public Monuments and Monuments to the Fallen on the Territory of Yugoslavia form the Late 19th Century to 1941.” In Sanja Horvatinčić and Beti Žerovc, eds. Shaping Revolutionary Memory: The Production of Monuments in Socialist Yugoslavia, 20–57. Berlin: Archive Books; Ljubljana: Društvo Igor Zabel za kulturo in teorijo, 2023. Žerovc, Beti. “Vesna ob izviru umetnosti.” In Barbara Borčič and Jure Mikuž, eds. Potlačenaumetnost, 50–77. Ljubljana: Open Society Institute, 1999. Žerovc, Beti. Slovenski impresionisti. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012. Žerovc, Beti and Miha Valant. “The Artistic Formation of the Painter Heinrich Wettach (1858–1929) and His Educational Work” (forthcoming). Žerovc, Beti and Miha Valant. “The Artistic Legacy of Heinrich Wettach (1858–1929)” (forthcoming). 116 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Film material Besuch von Erzherzog Karl bei der Kärntner Landesausstellung at 2‘50‘‘. https://www.youtube.com/ watch?v=z063um-BW9U&t=6s). Newspaper sources Deutsche Wacht, 1886. Die Zeit, 1913. Freie Stimmen, 1929. Kärntner Tagblatt, 1912. Laibacher Wochenblatt, 1889, 1892. Laibacher Zeitung, 1885, 1887, 1891, 1892, 1894, 1899, 1907, 1908, 1909. Neue Freie Presse, 1913. Slovenec, 1886, 1891, 1906. Villacher Zeitung, 1911, 1929. Wiener Landwirtschaftliche Zeitung, 1894. Zarja, 1912. Oral sources Harald Wettach, semi-structured interviews by Beti Žerovc, 2012. Brigitta Leitenberger, semi-structured interview by Ruth Deutschmann, 1998. The Austrian director Deutschmann conducted the interview as part of the Chronisten project (https://chronisten.at/). Beti Žerovc KULTURNOZGODOVINSKI ORIS ŽIVLJENJA SLIKARJA HEINRICHA WETTACHA (1858–1929), I. ZAČETKI IN USTALITEV SLIKARJA V LJUBLJANI POVZETEK Osrednji namen članka je podati kratko študijo o življenju, delovanju in širši družbeni vpetosti slikarja Heinricha Wettacha (1858–1929), ki je deloval v Ljubljani od leta 1885 do konca prve svetovne vojne, ter ga s tem konkretneje usidrati tudi v kulturni milje kranjske prestolnice na prelomu stoletja. Ne glede na to, da je s svojim slikarskim in hkrati tudi aktivnim glasbenim delovanjem v skoraj štirih desetletjih pustil močan pečat na kranjski kulturi in družbi ter da je bil v svojem času vsekakor tudi eden najbolj prepoznavnih ljubljanskih kulturnikov, je namreč danes skoraj neznan. V članku poskušam že tudi osvetliti, zakaj je tako, pri čemer igrata ključno vlogo pri 117 Beti Žerovc: Cultural and Historical Overview of the Life of the Painter Heinrich Wettach ... umetnikovem spregledovanju v slovenski umetnostni zgodovini njegova politična drža in pripadnost nemško čutečemu kranjskemu kulturnemu krogu. Po doslej opravljenih raziskavah se kaže, da bi Heinricha Wettacha – v širokem spektru kranjskega nemško čutečega prebivalstva – verjetno najustrezneje uvrstili k t.i. nemškim nacionalcem. Da bi bolje in v kontekstu razumeli umetnikovo nemštvo, so v članku nekoliko bolj poudarjeni nekateri vidiki, na podlagi katerih je to dobro berljivo, denimo specifičen videz treh novozgrajenih hiš družine Wettach ter prestop umetnika in njegove družine iz katoliške v protestantsko vero. Razprava po eni strani poskuša vsaj delno rekonstruirati življenjsko pot in nazore spregledanega umetnika v slovenski umetnostni zgodovini, po drugi strani pa tudi delček zgodovine, brez katerega poznavanje in razumevanje slovenske likovne umetnosti in kulture na prelomu stoletja preprosto ne moreta biti celovita. 118 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.06 * Dddr. Mira Delavec Touhami, Parkastrasse 7, DE-67122 Altrip, Nemčija; mira.dela[email protected] Mira Delavec Touhami* Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg IZVLEČEK Prispevek obravnava izsek iz zgodovine bogate in slabo poznane rodbine Wurzbach na Slovenskem, katere posamezniki so zasedali izjemno pomembne položaje vse do začetka prve svetovne vojne. Osredotoča se na še neraziskano življenjsko pot Norberta von Wurzbacha (1906–1984), ki je karierni del življenja posvetil zlasti vojski Kraljevine Jugoslavije. Bil je častnik jugoslovanske kraljeve vojske in kasneje major nemškega Wehrmachta. O njegovi predanosti svojemu poklicu priča dejstvo, da je kot eden redkih, že pri dvaintridesetih letih, uspešno končal najvišjo stopnjo vojaškega usposabljanja – generalštabno usposabljanje – in bil pri svojem delu zelo uspešen in cenjen. Druga svetovna vojna in razpad Kraljevine Jugoslavije sta v marsičem spremenila njegovo začrtano karierno pot. Po koncu druge svetovne vojne se je umaknil v Berchtesgaden, kjer je postal uspešen novinar. Pokopan je v grobnici rodbine Wurzbach v Preddvoru na Gorenjskem – v svojem domačem kraju. Ključne besede: rodbina Wurzbach, Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg, Preddvor, častnik, vojska Kraljevine Jugoslavije, 2. svetovna vojna, Wehrmacht, Berchtesgaden ABSTRACT BETWEEN FAME AND OBLIVION – NORBERT VON WURZBACH, THE NOBLE TANNENBERG The article explores a fragment from the history of the wealthy and little-known Wurzbach family in Slovenia, whose individuals occupied exceedingly prominent positions until the beginning of World War I. It focuses on the unexplored life of Norbert von Wurzbach (1906–1984), who devoted much of his career to the army of the Kingdom of Yugoslavia. He was an officer in the Royal Yugoslav Army and later a major in the German Wehrmacht. 119 Mira Delavec Touhami: Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg His dedication to his profession is also evidenced by the fact that he was one of the few to successfully complete the highest level of military training – the General Staff Training – at the age of thirty-two and was highly successful and respected in his work. World War II and the collapse of the Kingdom of Yugoslavia changed his career path in many ways. After World War II, he retreated to Berchtesgaden, where he became a successful journalist. He is buried in the Wurzbach family tomb in Preddvor in Gorenjska, his hometown. Keywords: Family Wurzbach, Norbert Wurzbach, the noble Tannenberg, Preddvor, officer, Army of the Kingdom of Yugoslavia, WW2, Wehrmacht, Berchtesgaden Rodbina Wurzbach Iz arhiva rodbine Wurzbach1 je mogoče ugotoviti, da njeni začetki sovpadajo s prvo omembo mesta Lobenstein leta 1250. Iz rodbinskega rodovnika2 je razvidno, da se je leta 1590 v Lobensteinu rodil župnik Peter Wurzbacher, ki je obiskoval univerzo v Jeni in se poročil z Anno Öhlschlegel.3 Do spremembe v rodbini je prišlo v 18. stoletju, ko so se pripadniki rodbine začeli podpisovati Wurzbach. Takrat so se sinovi Daniela Josepha Wurzbacha (1716– 1760) zaradi lakote, ki je pustošila po vojnah, razselili. Najstarejši sin Johann Lorenz Jonathan (1744–1795), ki je bil ravnatelj šole, velja za začetnika rodbine v nemškem Mannheimu. Johann Friedrich (1745–?) se je napotil v vzhodno Indijo, medtem ko je Samuel Johann (1753–1807) utemeljitelj avstrijske in tudi slovenske veje rodbine Wurzbach.4 Potomci nemške rodbinske linije so se v tem času selili tudi v Ameriko, zlasti v Galveston v Teksasu, v San Antonio in v New York ter v Basel v današnji Švici, kjer še danes živijo njihovi potomci.5 V drugi polovici 18. stoletja in v začetku 19. stoletja so Wurzbachi v Evropi pridobili vidnejši politični vpliv, saj so bili nekateri med njimi povzdignjeni v barone ali viteze. Njihova rodbinska linija v Ameriki je šla v drugo smer, saj so postali zelo znani in uspešni upravljavci rančev, zlasti v Teksasu.6 1 PARW, Mapa listin. – Avtorica se zahvaljuje hranitelju arhiva Bolku von Wurzbachu, Neuhaus am Inn, Zvezna republika Nemčija, da je dovolil uporabo arhiva svoje rodbine. 2 Mira Delavec Touhami, V ogledalu grajske zgodovine: priloga: rodovnik rodbine Wurzbach (Mače pri Preddvoru: KD Josipine Turnograjske, 2020), priloga. 3 PARW, Mapa pisem, Brief vom Pfarrer Ernst Schwender an Attila von Wurzbach, 23. 9. 1986. 4 Samuel Johann Wurzbach se je rodil 6. 4. 1753 v Oberampfrachu v Nemčiji, umrl pa je 15. 2. 1807 v Ribnici, kjer je bil pokopan. 5 PARW, A. Wurzbach, Wurzbach Genologie. 6 Več o tem Douglas V. Meed, Texas Wanderlust: The Adventures of Dutch Wurzbach (Texas: College Station, 1998). 126 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Obetavna kariera Norberta von Wurzbacha, častnika jugoslovanske vojske, ki je hotel služiti kralju in biti del njegove vojske,47 se je aprila 1941 s kapitulacijo končala. Z razpadom države se v novih razmerah ni več našel. Maja 1941 se je nato zglasil v Ljubljani na oddelku za promet pri nemškem pooblaščencu za preselitve, kjer je bil do februarja 1942 zaposlen kot vodja tega oddelka. V tem času vojaško ni bil dejaven, njegovi osrednji nalogi sta bili organizacija in izvedba preselitve nemških družin z okupiranega italijanskega ozemlja v rajh. Ko je Himmler dr. Wollerta pooblastil tudi za samo tehnično izvedbo preselitve, je ta s tem namenom v svojem uradu ustanovil poseben transportni oddelek in za njegovega vodjo postavil Norberta von Wurzbacha. Dr. Wollert je računal, da bo za prevoz preseljencev po železnici potreboval okoli 50 dni in približno 480 vagonov za prevoz oseb, za prevoz opreme, orodja in živine pa od 2200 do 2500 tovornih vagonov. O prevozu priseljencev po železnici so se 22. in 23. oktobra 1941 v Benetkah dogovarjali predstavniki nemških in italijanskih železniških ustanov iz Münchna in z Dunaja ter iz Benetk in Ljubljane. Navzoči so bili tudi dr. Wollert, Wurzbach in Huber, slednji iz štabnega urada v Berlinu. Sklenili so, da bodo vsak dan na preselitveno območje odpeljali trije posebni vlaki.48 Ko še niso preselili vseh Nemcev s Kočevskega, so prve dni januarja 1942 že začeli preseljevati Nemce iz Ljubljane. Ni mogoče reči, kdaj natančno se je Himmlerju porodila misel, da jih bo preselil iz Ljubljane. Nemci v Ljubljani so bili ostanek tistega nemštva, ki je dolga stoletja predstavljalo vrhnjo socialno plast nad večino slovenskega prebivalstva, a je ob širjenju slovenske narodne zavesti vse bolj izgubljalo svoj privilegirani položaj, dokler ga ni ob zlomu avstro-ogrske monarhije jeseni 1918 popolnoma izgubilo.49 Norbert von Wurzbach je bil poleg Blissa in dr. Stengerja udeležen tudi, ko si je naselitveni štab oktobra 1941 ogledal naselitveno območje ob Savi in Sotli. Skupaj z omenjenima je imel nalogo ugotoviti prometne razmere na železnicah Sevnica– Trebnje in Novo mesto–Ljubljana.50 Nato mu je nenadoma umrla mama: Približno ob 20.15 je vozil tramvaj v smeri proti Ambroževemu trgu. Kakor navadno je voznik zvonil vzdolž ozkega hodnika ob Alojzišču. Tramvajska proga je tam, ker je cesta ozka, položena precej tesno ob hodniku. Ko je tramvaj vozil z navadno hitrostjo, je tik pred njim stopila z desnega hodnika na progo neka ženska. Očitno je hotela prekoračiti cesto, pa ni opazila, da vozi tramvaj. Voznik je takoj zavrl voz, a nesreče ni mogel več preprečiti, saj je ženska stopila na progo tik pred tramvajem. Tramvaj je žensko podrl z veliko silo. Obležala je nezavestna. Priskočili so ji takoj na pomoč ter jo prenesli v bližnjo vežo. Kmalu so prišli reševalci, ki so jo prepeljali v bolnico. V bolnici so ugotovili, da je ponesrečenka dobila hude notranje ranitve. Piše se Marjeta Wurzbach; bila je 58-letna vdova odvetnika iz Preddvora. Ponesrečenka se v bolnici ni več zavedla in je včeraj zjutraj umrla.51 47 PARW, N. Wurzbach, Mein Lebenslauf, 4, 5. 48 Tone Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945 (Maribor: Obzorja, 1968), 616, 617. 49 Ibid., 626. 50 Ibid., 637. 51 »Žrtev tramvaja,« Slovenski narod, 27. 10. 1941, 2. 127 Mira Delavec Touhami: Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg Po tragični smrti matere se je preostala družina Norberta von Wurzbacha odločila za preselitev v rajh; v drugi polovici leta 1941 je tako potekal postopek naturalizacije, ki je bil uspešno zaključen 9. decembra 1941. Takoj zatem je Norbert sredi decembra leta 1941 prepeljal svojo družino iz Ljubljane v nemški Berchtesgaden, kjer je živela njegova sorodnica Karolina (1851–1944), vdova znamenitega leksikografa Constantina von Wurzbacha pl. Tannenberga, sam pa je nadaljeval delo vodje na oddelku za promet v Ljubljani. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske (1941) sem se dal na razpolago nemškemu preselitvenemu pooblaščencu v Ljubljani, kjer sem delal kot vodja transportnega oddelka. V tej vlogi sem organiziral odhod nemško govorečega otoka Gottschee (12.000 ljudi, pohištvo in živina), etničnih Nemcev (Volksdeutsche) iz Ljubljane (približno 2000 ljudi) in manjših skupin iz Hrvaške in Srbije. Potem je bila moja družina naturalizirana. Konec leta 1941 sem jih pripeljal v Berchtesgaden, kjer me je sprejela v hišo sorodnica, vdova po leksikografu dr. Constantinu von Wurzbachu. Hiša je na naslovu Salzburgerstraße 2 in jo imam še danes v lasti. Tako nisem veljal za razseljeno osebo.52 Vsekakor sta za Norberta von Wurzbacha ključno in zelo zahtevno obdobje predstavljala ravno prehod iz jugoslovanskega državljanstva (oficirja jugoslovanske vojske) v nemško državljanstvo in preselitev v rajh. Njegova družina in tudi on sam niso bili člani Švabsko-nemške kulturne zveze, ki je imela pred začetkom druge svetovne vojne sedež v Ljubljani. Zlom stare Jugoslavije so Nemci v Ljubljani pričakali dosti manj strnjeni in organizirani kot na primer na slovenskem Štajerskem ali Kočevskem. Vzrok za to je bil gotovo v tem, da so imeli nacisti v glavnem mestu Slovenije manjše možnosti za idejno zastrupljanje nemških ljudi, zlasti zato, ker je bilo med Nemci v Ljubljani zelo malo mladine in tudi vodstva. Ker so bili Nemci v Ljubljani in okolici premožnejši, se niso radi odločali za selitev, saj niso vedeli, kaj jih čaka v novem okolju.53 Norbert von Wurzbach tako ni dobro sprejel novice, ko so ga že prvega februarja 1942 na zahtevo nemškega vojaškega registrskega urada v Ljubljani kot rezervnega stotnika premestili v Wehrmacht, kjer so ga večkrat pozvali tudi v SS, kar je vedno odločno zavrnil. 9. septembra 1942 je prevzel vodenje »der Stammkompanie« v pehotnem regimentu 11 v Stockerauu, deset kilometrov severozahodno od Dunaja. V tem času so ga poslali na dodatno častniško izobraževanje v Pariz, kjer je glede na razkošno življenje nemških vojakov spoznal, da je vojna izgubljena. Izobraževanja ni videl kot strokovno utemeljenega, saj je skoraj vse, kar je moral vedeti o vojaški stroki v Wehrmachtu, prenesel iz usposabljanja v beograjskem generalštabu. Po zaključku izobraževanja so ga poslali v različne kraje na vzhodni fronti.54 V enem od svojih vojaških poročil, t.i. Katinskem poročilu, pod katerega se je podpisal 26. maja 1943,55 piše, da so 22. maja 1943 obiskali kraj znane sovjetske usmrtitve 12.000 poljskih častnikov v Katinskem gozdu leta 1940. V Katinski gozd je prišlo približno 25 nemških častnikov 52 PARW, N. Wurzbach, Mein Lebenslauf, 3. 53 Ferenc, Nacistična raznarodovalna politika, 629. 54 Imen krajev nikoli ni zapisal oziroma o njih ni govoril niti družinskim članom, saj naj bi to bila po njegovem mnenju vojaška skrivnost. 55 PARW, N. Wurzbach, Katynsko poročilo, 1. 128 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 in 120 podčastnikov. O lokaciji usmrtitev naj ne bi vedeli niti prebivalci bližnjega Smolenska, saj je bila strogo varovana skrivnost, poleg tega pa jo je NKVD zakrinkal z zasaditvijo mladih brez. Konec februarja 1943 je 75-letni ruski kmet, ki je živel ob robu gozda, o grobiščih obvestil terenske žandarje. Ti so obvestilo prenesli nemškim oblastem, ki so slab teden kasneje začele izkopavati usmrčene. Sočasno je steklo obveščanje javnosti o množičnem grobišču. Wurzbachovo poročilo natančno opozarja tudi na dogodke, ki so privedli do tragičnih usmrtitev, in način identifikacije usmrčenih. Njihov pokop je nato opravil poljski Rdeči križ: »Vonj po truplih se v zraku zadržuje vsaj 20 metrov. Ta vonj obiskovalca preganja ves dan, tudi ko zapusti kraj usmrtitve. Kraj so obiskale tudi delegacije iz prijateljskih in nevtralnih držav iz Anglije, Poljske, Afrike in Kanade.«56 Svoje poročilo je Norbert von Wurzbach zaključil z besedami: »Zdaj mora biti vsem jasno, da je v tej vojni mogoča le zmaga ali popolno uničenje.«57 Do avgusta 1943 je bil Norbert von Wurzbach vodja usposabljanja 45. pehotne divizije v centralnem odseku vzhodne fronte. Tedaj je v propagandnem filmu videl vojnega zločinca Heinricha Himmlerja in ga prepoznal kot osebo, ki ga je leto pred tem poskusila pridobiti za vključitev v SS. Do avgusta 1943 sem bil kot vodja pri A. A. (Ausbildungsabteilung) /45. I.D. (Infanterie Division) na vzhodni fronti (odsek »Mittelabschnitt«). Nato sem bil zaradi svojega jezikovnega znanja poveljnik nemškega inštruktorskega bataljona (postojanka R, 44 častnikov) na Hrvaškem, kjer sem bil razporejen v akcijah proti partizanom.58 Norbert von Wurzbach je do konca vojne poveljeval inštruktorskemu bataljonu, ki je bil poslan vojski NDH, zato je deloval tako na Hrvaškem kot v današnji Bosni. 1. marca 1944 so ga tako premestili v Konjic, kjer je napredoval v majorja. Sočasno so ga imenovali tudi za poklicnega častnika Wehrmachta. Norbert je nemško kapitulacijo doživel 8. maja 1945 v Železni Kapli na Koroškem. Da bi se izognil vojnemu ujetništvu, se je po visokih gorskih poteh odpravil peš v Berchtesgaden, kjer so ga čakali družina in drugi sorodniki. Prispel je 27. maja 1945. Tam so ga začasno zaprli v ameriško taborišče. Odpustili naj bi ga na podlagi zdravniškega potrdila ameriškega zdravstvenega urada v Berchtesgadnu 29. junija 1945.59 V njem so potrdili, da je »prost zajedalcev in nalezljivih bolezni« ter »zdrav in sposoben za službo«.60 V začetku julija 1945 je postal načelnik policije mesta Berchtesgaden, 31. julija 1945 pa so ga s tega položaja razrešili, pri čemer so se mu zahvalili za njegove zasluge, kar je Norbert pospremil z zapisom na dokumentu: »Za Američane kot upokojeni major verjetno nisem bil sprejemljiv. Gott sei Dank!« – »Hvala Bogu!«61 Američani so v njem videli nekdanjega »nemškega oficirja« oziroma pripadnika Wehrmachta.62 56 Ibid., 2. 57 Ibid. 58 Ibid. 59 PARW, N. Wurzbach, Entlassung, 29. 6. 1945; Ärztliche Bescheinung, 29. 6. 1945. 60 PARW, N. Wurzbach, Ärztliche Bescheinung, 29. 6. 1945, 2. 61 Ibid. 62 PARW, N. Wurzbach, Mein Lebenslauf, 6. 129 Mira Delavec Touhami: Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg 5. avgusta 1945 je ameriški vojaški upravi v Berchtesgadnu podal prošnjo za stalno bivanje v mestu, saj so ga nemške oblasti želele skupaj z njegovo družino deportirati v Jugoslavijo.63 Prepričan je bil, da bi bilo to zanj zaradi pridružitve Wehrmachtu življenjsko nevarno. Po pregledu njegove prošnje, datirane s 5. avgustom 1945, so ga 30. oktobra 1946 končno obvestili, da bo obravnavan v skladu z zakonom o denacifikaciji z dne 5. marca 1946 in da ne bo uvrščen niti med naciste niti med militariste. 63 PARW, N. Wurzabch, Antrag gegen Abschiebeung, 1. Slika 3: Norbert von Wurzbach, major v Wehrmachtu, poslan v Konjic leta 1944 Hrani: Bolko von Wurzbach, Nemčija 130 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Postopek proti njemu so zaključili.64 Dokument je ugotavljal: »Na podlagi podatkov v vašem prijavnem obrazcu vas zakon o denacifikaciji z dne 5. marca 1946 ne zadeva.«65 Omenjena odločba pa je prišla prepozno, da bi lahko nadaljeval službo policijskega načelnika. Tako je od konca leta 1945 do svoje upokojitve 14. avgusta 1980 opravljal naslednje dejavnosti: – Bil je novinar in glavni poročevalec za lokalni časopis Berchtesgadener Anzeiger. Pri časopisu je užival velik ugled, saj je bil stvaren, pošten, izčrpen in objektiven novinar. – Napisal je sedem cerkvenih vodnikov in turistični vodnik za deželo Berchtesgadener Land. – Delal je kot hotelski vratar.66 Vojaška služba je bila Norbertovo najmočnejše življenjsko vodilo. O tem priča tudi zapis, ko je po vojni iskal službo v nemški vojski. Med drugim je zapisal: »Verjamem, da bi državi še vsaj deset let lahko bolje služil kot vojak in ne v civilni službi. Prosil bi vas, da pri tem upoštevate tudi moje znanje jugoslovanskega jezika in njegovo uporabo v nemški vojski. V Nemčiji je verjetno le nekaj usposobljenih častnikov, ki tako dobro govorijo ta jezik.«67 Še vedno je imel tudi stike z nekaterimi znanci iz obdobja vojaške službe v Beogradu, ki so bili tedaj njegovi sošolci. Med drugim ga je leta 1963 v Berchtesgadnu obiskal prijatelj Skodlar,68 ki je konec vojne doživel kot polkovnik partizanske vojske, v času obiska pa je bil upokojen.69 Spomin na posebnega vojaka Bolko von Wurzbach, edini še živeči sin Norberta von Wurzbacha, je o svojem očetu povedal: Takoj po drugi svetovni vojni sta v naši hiši v Berchtesgadnu do smrti živela tudi nekdanja lastnika posestev Lanšprež in Krumperk, to sta bila moj stric Arthur II. z ženo Sophie, rojeno Schwarz, ki smo jo klicali tudi teta Suse, ter moj stric Jussy von Wurzbach, ki se je po drugi poroki z Marijo Künzig preselil v Aschaffenburg. Od tam sta nas pogosto obiskovala s hčerkama Margit in Dorothee. Moj brat Attila, moja sestra dvojčica Katharina in jaz smo zelo pogosto in z veseljem vračali te obiske. Priznati moram, da se kot najstnik nisem spraševal o očetovih zgodbah o njegovem služenju vojaškega roka. Ob tem se spomnim izjave, ki jo je moj oče izrekel o času, ko je bil častnik Wehrmachta. V družini nam je pripovedoval o svojih izkušnjah med vojno in nam je dejal: ‚V Nemčiji, pa tudi na zasedenih ozemljih so bili vedno veliki plakati, na katerih je pisalo: ‚Od sedmega leta starosti tvoj otrok pripada Führerju!‘‘ Moj oče pa je ob tem dejal: ‚To hočemo najprej videti, moji otroci pa zagotovo ne bodo!!!‘ 64 PARW, N. Wurzbach, Mein Lebenslauf, 6. 65 PARW, N. Wurzbach, Bescheinung, 30. 10. 1946. 66 PARW, N. Wurzbach, Mein Lebenslauf, 6. 67 Ibid., 3. 68 Pričevalec Bolko von Wurzbach se spomni samo njegovega priimka. 69 OAMDT, Intervju z Bolkom von Wurzbachom. 131 Mira Delavec Touhami: Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg Oče mi je bil velik vzornik. Vplival je na mojo odločitev, da postanem karierni častnik. Ta odločitev je naletela na nerazumevanje sošolcev in družbe zunaj moje družine. Kljub temu sem bil vojak s srcem in dušo in končal kariero kot pionirski častnik s štirimi tujimi misijami na Kosovu, dvakrat v Bosni in Hercegovini in v Kabulu. Zanimivo je, da sem bil tudi sam med napotitvijo v Bosno in Hercegovino s 1. nemškim kontingentom EUFOR od 28. oktobra 2004 do 24. maja 2005 podpolkovnik v nemški vojski kot nemški mestni poveljnik v Konjicu, kot je bil med vojno moj oče. Moj oče je šele, ko so bile okoli leta 1970 med Nemčijo in Jugoslavijo sklenjene meddržavne pogodbe, upal odpotovati v SFRJ in si ogledati kraje svoje brezskrbne mladosti, šolske dni in čas v vojski. Vsekakor se nikoli ni čustveno ločil od svojega starega doma, saj je bil, kot je zase dejal, ‚otrok 19. stoletja‘.70 Čeprav je grad Dvor leta 1939 na dražbi kupil dr. Oto Majerič (1895–1957), so Norbert, Harald, Maximilian IV. in Jussi lahko v njem ostali oziroma prihajali na dopust do aprila 1941. Na strica Haralda me vežejo zelo lepi spomini. Vse nas je zelo prizadelo, ko smo izvedeli, da je bil ubit decembra leta 1943 v nemški vojski na ruski fronti. Vsi trije bratje so bili namreč mobilizirani v nemško vojsko, samo Maximilian IV., torej moj oče, ni bil. Spomnim se, da so nato Haraldove posmrtne ostanke februarja 1944 prepeljali v Berchtesgaden, kjer je na nagrobniku napisan tudi moj oče, čeprav v resnici ni tam pokopan. Njegovih posmrtnih ostankov namreč niso nikoli našli. Strica Norberta nisem videl veliko, ker je bil veliko proč. Bil je namreč major v nemški vojski in je večino časa preživel v Bosni (NDH), v Konjicu. Ljudje so govorili, da je rešil veliko nedolžnih ljudi pred tem, da jih niso ustrelili. Tudi ko sem se z njim pogovarjal, je bil prava dobričina. Res je imel veliko srce, vse bi rešil, če bi jih le lahko. UDBA ga je ves čas nadzirala, zato ga je bilo zelo strah. Spomnim se, da sem šel s svojo družino v gostilno Bizjak na Zgornji Beli pri Preddvoru. On je sedel nasproti mene za drugo mizo. Ko je kihnil, sem mu rekel: ‚Na zdravje!‘ Povedal mi je, da je prišel iz Berchtesgadna. Odgovoril sem mu, da imam tam svoje sorodnike. Skozi pogovor sva ugotovila, da pred menoj stoji moj stric, in on je spoznal prvič svojega nečaka. Strica Jussija pa sem obiskal po vojni v Nemčiji. Umrl je leta 2003 in je pokopan v Aschaffenburgu blizu Frankfurta. Imel je veliko željo, da bi se vsi otroci srečali v Preddvoru, kjer bi zgradili svojo počitniško hišico.71 Vsekakor je bila pot od gojenca do uspešnega majorja dolga in naporna. Norbertu von Wurzbachu se želje po veliki karieri v Kraljevini Jugoslaviji niso uresničile. Zaradi svojih nemških korenin, ki so se izražale že v samem priimku, je bil velikokrat deležen nesprejemanja in nezaupanja. Čeprav je bil ob zlomu jugoslovanske vojske leta 1941 še njen oficir, kljub temu ni mogel izpolniti poslanstva, kot ga je v svojem učbeniku strategije iz leta 1907 opredelil prvi načelnik generalštaba vojske Kraljevine SHS, vojvoda Živojin Mišić. Po njem »oficirji predstavljajo hrbtenico vojske, vojska pa hrbtenico države«.72 Realnost jugoslovanske vojske leta 1941 je bila drugačna. 70 Ibid. 71 OAMDT, Intervju z Miroslavom Rantom Wurzbachom. 72 Matjaž Bizjak, »Problemi slovenskega častniškega zbora ob prehodu v vojsko Kraljevine Jugoslavije,« Prispevki za novejšo zgodovino 52, št. 1 (2012): 51. 132 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Sklep Pričujoči izrez življenjske poti Norberta von Wurzbacha je še ena izmed zgodb o zanimivih, a tragičnih usodah človeka s slovenskih tal. Njegovo poslednje pokopališče je grobnica rodbine Wurzbach v Preddvoru, v kraju, ki je bil vedno njegov edini pravi dom. To je hkrati tudi zgodba znamenite družine na slovenskih tleh, ki je danes v Sloveniji povsem nepoznana, a je odigrala pomembno vlogo v razvoju slovenske kulturne in politične zgodovine. Slika 4: Vsi štirje otroci Norberta von Wurzbacha in Maše Grošel v vili Wurzbach na Salzburgerstrasse 2 v Berchtesgadnu leta 1952 (od leve proti desni): Katja, Andrea, Attila in Bolko Hrani: Bolko von Wurzbach, Nemčija 133 Mira Delavec Touhami: Med slavo in pozabo – Norbert von Wurzbach, pl. Tannenberg Viri in literatura Arhivski viri NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana: – Župnija Ljubljana, RMK 1662–1790 in MMK 1740–1790. OAMDT – Osebni arhiv Mire Delavec Touhami, Altrip, Zvezna republika Nemčija: – Intervju z Bolkom von Wurzbachom (1949), Neuhaus am Inn, 29. 1. 2024. – Intervju z Miroslavom Rantom Wurzbacom (1931–2024), Kokrica pri Kranju, 22. 8. 2018. PARW – Privatni arhiv rodbine Wurzbach, hrani Bolko von Wurzbach, Neuhaus am Inn, Zvezna republika Nemčija: – Mapa listin. – Mapa pisem. – Mapa Wurzbach, Attila von [A. Wurzbach]. – Mapa Wurzbach, Harald von [H. Wurzbach]. – Mapa Wurzbach, Norbert von [N. Wurzbach]. Časopisni viri Jutro, 1939. Laibacher Wochenblatt, 1807–1809. Slovenski narod, 1941. Literatura Bizjak, Matjaž. »Problemi slovenskega častniškega zbora ob prehodu v vojsko Kraljevine Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino 52, št. 1 (2012): 39–52. Bjelajac, Mile. Vojska Kraljevine SHS 1918–1921. Beograd: Narodna knjiga, 1988. Delavec Touhami, Mira. V ogledalu grajske zgodovine: priloga: rodovnik rodbine Wurzbach. Mače pri Preddvoru: KD Josipine Turnograjske, 2020. Ferenc, Tone. Nacistična raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945. Maribor: Obzorja, 1968. Marković, Zvezdan. »Razvoj vojske v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov in Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.« Vojaška zgodovina 15, št. 2 (2019): 126–50. Meed, Douglas V. Texas Wanderlust: The Advetures of Dutch Wurzbach. Texas: College Station, 1998. Militärstatistiches Jahrbuch für das Jahr 1911. Vienna, 1912. Munda, Jože, ur. Slovenski biografski leksikon, 14. zvezek. Ljubljana: SAZU, 1986. Smole, Majda. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. Vodopivec, Peter. Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Kronika, 1971. Wurzbach, Constantin von. Biographisches Lexikon des Kaiserthums Österreich: 1856–1891: Neunundfünfzigster Teil. Wien: Druck und Verlag der k. k. Hofund Staatsdruckerei, 1890. Žigon, Tanja. »Laibacher Wochenblatt – ljubljanski tednik za korist in zabavo (1804–1810 in 1814– 1818).« Zgodovinski časopis 55, št. 1 (2001): 67–91. Spletni viri Geni. Pridobljeno 13. 2. 2025. https://www.geni.com. 134 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Mira Delavec Touhami BETWEEN FAME AND OBLIVION – NORBERT VON WURZBACH, THE NOBLE TANNENBERG SUMMARY The Wurzbach family, whose origins can be traced back to the 13th century in what is today the German state of Thuringia, became widely dispersed in the 16th century. Its representatives can be found in the United States of America, Chile, Europe, and India. The family’s most prolific branch was located in Europe, where Samuel Johann Wurzbach represented the beginning of its so-called Slovenian lineage. His arrival in Carniola was connected with his military service, as he was a captain in the Habsburg Monarchy’s army. On 15 November 1777, he was transferred from Hungary to Carniola, where he married Elisabeth of Altenberg. His male descendant, Maximilian I of Wurzbach, rose rapidly in society and became a successful lawyer as well as the editor of the Laibacher Wochenblatt magazine between 1807 and 1809. He maintained friendships with the renowned names of Slovenian history – Žiga Zois, Jernej Kopitar, and France Prešeren. In 1854, he was granted the Austrian noble title of “Edler von Tannenberg”. Seven of his ten sons were Doctors of Science, while three of them are exceedingly prominent figures in Slovenian history. Karel of Wurzbach (1809–1886) was the Provincial Governor of Carniola from 1866 to 1871 and the Provincial President of Carniola from 1871 to 1872. In 1872, he attained the title of Baron (“Freiherr Wurzbach von Tannenberg”). Constantin of Wurzbach (1813–1893) was a famous lexicographer knighted in 1874 (“Ritterkreuz des Franz Joseph Ordens”). Maximilian II of Wurzbach (1810–1873) was a successful lawyer who bought various castles in Carniola. Maximilian III of Wurzbach (1844–1920), grandfather of Norbert of Wurzbach, is considered the founder of the Wurzbach family in Preddvor and was also a successful lawyer. His son Arthur of Wurzbach (1881–1932) was a lawyer as well. However, he excelled more as an outstanding orientalist, a sworn interpreter of Turkish, Arabic, and Persian languages, and a fluent speaker of Slovenian, SerboCroatian, Italian, French, and German. His wedding in Constantinople attracted much attention in the media at the time. He married Margit Rizzi (1883–1941). They had four sons; Norbert of Wurzbach (1906–1984) was the eldest. At the age of 17, he decided to join the army and enrolled in the military academy in Belgrade. His military career advanced swiftly from the rank of lieutenant to a general staff officer by 1934. He devoted much of his career to the Royal Yugoslav Army, to which he was deeply committed. However, in the Army, he was also a victim of harassment on several occasions. In 1941, he joined the German Army and later became a major in the German Wehrmacht. After the end of World War II, he moved to Berchtesgaden, where he became a successful journalist. He is buried in the Wurzbach family tomb in Preddvor, his hometown in the Gorenjska region. 135 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... 1.01 DOI: https://doi.org/10.51663/pnz.65.2.07 * Dr., znanstveni sodelavec, Inštitut za narodnostna vprašanja, Erjavčeva 26, SI–1000 Ljubljana in Fakulteta za humanistiko, Univerza v Novi Gorici, Vipavska 13, SI–5000 Nova Gorica, robert.devetak@ inv.si; ORCID: 0000-0002-5098-5392 ** Prispevek je nastal v okviru projekta Vključevanje slovenske skupnosti v Italiji pri čezmejnem mladinskem sodelovanju v okviru Komisije za kulturo, izobraževanje in mladinska ter športna vprašanja v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ki ga je financiral Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ter raziskovalnega programa P5-0409 Razsežnosti slovenstva med lokalnim in globalnim v začetku tretjega tisočletja, ki ga financira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije (ARIS) iz državnega proračuna. Robert Devetak* »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva na sodelovanje med Gorico in Novo Gorico** IZVLEČEK Članek predstavlja glavne vidike in družbene vplive športno-rekreativne manifestacije Pohod prijateljstva (Marcia dell‘amicizia). Namen prireditve, ki je med letoma 1976 in 1992 v sedemnajstih izvedbah potekala na območju Gorice in Nove Gorice, je bil predvsem krepitev čezmejnih povezav ter odnosa med mladimi. Šlo je za izjemne dogodke, ki so nastali še v času blokovskih delitev, z množično udeležbo več tisoč oseb, ki so prihajale z obeh strani Goriške in širše. Prispevek na podlagi časopisnega in arhivskega gradiva analizira predvsem slovenski pogled na dogodke in vplive, ki jih je Pohod prijateljstva imel na čezmejno sodelovanje ter sorodne manifestacije, organizirane v sodelovanju slovenskih in italijanskih deležnikov. Ključne besede: Gorica, Nova Gorica, čezmejno sodelovanje, Pohod prijateljstva, rekreativne prireditve 142 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 generacij z namenom, da se razvije med njimi čut sodelovanja in prijateljstva«.24 Množični pohodi so na italijanski strani v sedemdesetih letih 20. stoletja postali priljubljeni predvsem zaradi druženja in rekreacije. Takšni dogodki so bili tudi zgled za idejo, ki jo je Dall‘Antonio poslal slovenski strani.25 Na predsednika skupščine Občine Nova Gorica, Jožeta Šušmelja, je 9. januarja 1976 naslovil pismo, v katerem je predlagal, da bi v skupni režiji organizirali netekmovalni pohod za mlade, ki bi potekal po ulicah Gorice in Nove Gorice. Dogodek je označil kot za »mladi rod nepozaben primer sprostitve in prijateljstva«. Za datum izvedbe je predlagal 11. april 1976.26 Slovenska stran oziroma skupščina Občine Nova Gorica se je z dopisom seznanila marca 1976 in je, po razgovoru s Socialistično zvezo v Ljubljani ter pridobitvi njenega mnenja, 10. marca sprejela sklep o podpori projektu. Komunikacijo z italijanskimi partnerji je vodil tajnik Občinske zveze telesnokulturnih organizacij Nova Gorica (ZTKO) Emil Hvalica, ki je kasneje postal odgovorna oseba na slovenski strani.27 Šušmelj je ob tem poudaril, da so se o organizacijskih vprašanjih trase, prehoda meje in nekaterih drugih vidikov uskladili na občinskih ravneh obeh mest, brez iskanja soglasja pri republiških oblasteh v Ljubljani. Slovenska stran je v sodelovanju videla priložnost, da v institucionalne čezmejne povezave množično vključi tudi mladino.28 Prvi pohod je potekal 11. aprila 1976 z velikim uspehom in odmevom,29 kar je tlakovalo pot nadaljnjim izvedbam, ki so pomembno zaznamovale prostor vse do začetka devetdesetih let 20. stoletja. Organizacija in potek pohodov Za izvedbo dogodkov je bil zadolžen TGSI, ob podpori ZTKO. Na vsaki strani meje sta se vzpostavila organizacijska in častna odbora, ki sta se po ureditvi vseh obveznosti v obeh mestih dogovorila o poteku dogodka in razdelitvi nalog. V odbore so bile vključene predvsem osebe iz lokalnih političnih, družbenih in športnih institucij.30 Po uskladitvi vseh deležnikov z obeh strani meje je stekla priprava za izvedbo projekta, ki je bila zahtevna tako z organizacijskega kot tudi finančnega vidika. Šlo je za množično prireditev, ki je potekala po ulicah dveh mest in je na dveh lokacijah prečkala državno mejo. V ta namen je bilo treba pridobiti soglasja za odprtje meje, Uprava za javno varnost pa je na jugoslovanski strani poleg tega skrbela še za zavarovanje križišč na trasi pohoda in za vzdrževanje reda ob progi.31 Na prehodu meje v Novi Gorici, kjer se stikata Erjavčeva ulica in Via San Gabriele, so morali pred izgradnjo mejnega prehoda, do leta 1980, vsakokrat odstraniti žičnato ograjo.32 Projekt se je financiral iz različnih 24 SI PANG 683, t. e. 72. 25 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 77. 26 SI PANG 683, t. e. 72. 27 Ibid. 28 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 165, 166. 29 »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. 30 10a marcia dell‘amicizia: Gorizia - Nova Gorica, 21. aprile 1985, 2, 3. 31 SI PANG 683, t. e. 72. 32 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 139. 143 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... virov: prijavnin, prispevkov organizacij združenega dela, javnih sredstev in sponzorskih sredstev, ki so jih prispevala različna slovenska in italijanska podjetja. Z njimi so organizatorji med drugim krili stroške refundacije dela vpisnin, spremljevalnega kulturno-zabavnega programa, okrepčil ob trasi in dogodka na koncu, tehnične elemente (označevanje, redarstvo, okrasitev), reševalno vozilo ter dežurno zdravstveno ekipo, radio zveze, pokale in priznanja ter promocijski material. Dogodek so promovirali s plakati, brošurami ter časopisnim in radijskim poročanjem.33 Za preglednejšo izvedbo dogodkov so organizatorji postavili posebna pravila, ki se z leti niso veliko spreminjala. Na pohod so se lahko prijavili mladi do dopolnjenega 17. leta starosti. Sodelovali so lahko tudi spremljevalci in spremljevalke (ena oseba na deset mladih) ter vodje organiziranih skupin, odgovorni za sodelujoče mladoletne osebe. Spodbujalo se je prijave čim večjih skupin, tako v okviru šol kot društev. Organizatorji so poslali razpis vodstvom šol in športnim društvom, z namenom množične promocije ter vključitve otrok in mladih na dogodek. Sledil je vpis, ki se je izvajal po posameznih šolah, društvih ali pa v lastni režiji na posebej določenih točkah. Vsaka od udeleženih oseb, ki je vplačala vpisnino, je prejela poseben kartonček, ki je imel več funkcij. Služil je kot dokazilo za sodelovanje na dogodku, legitimacija in potrdilo za prehod državne meje. Tako so se poenostavile tudi formalnosti pri prehodu meje.34 Žigosali so jih na dveh slovenskih in dveh italijanskih kontrolnih točkah, ki so bile razporejene na progi. Z eno izjemo, 12. pohodom, ki je potekal 10. maja 1987, so bili vsi preostali izvedeni v mesecu aprilu. Potekali so v vsakem vremenu in v celotnem obdobju, med letoma 1976 ter 1992, ni bilo nobene odpovedi, slabše vreme pa je, sodeč po medijskih zapisih, le v manjši meri vplivalo na udeležbo.35 Trasa pohoda se je glede na posamezne izvedbe nekoliko spreminjala, a je v začetku ohranjala dolžino 11km, kasneje pa 12km. Prvi pohod je imel start in cilj na goriškem gradu.36 Naslednje leto je ti vlogi prevzel osrednji goriški trg Travnik (Piazza Vittoria).37 V kasnejših primerih se je pohod vedno začel na tem mestu, zaključil pa pri TSGI, v ulici Don Bosco.38 Mejo so udeleženci in udeleženke prečkali na dveh točkah – prvič na že omenjenem stiku Erjavčeve ulice in ulice San Gabriele, drugi prehod meje, pri vračanju iz Slovenije v Italijo, pa je potekal čez mejni prehod Solkan. Celotno progo naj bi prehodili v treh urah. Vsi, ki so premagali celo traso oziroma dobili vse štiri žige na kontrolnih točkah, so na cilju prejeli obrok (testenine), ki ga je pripravila enota italijanske vojske, in spominsko medaljo.39 Na medaljah so bile upodobitve različnih simbolov obeh mest (npr. Pacassijev vodnjak na Travniku in Rusjanov spomenik v Novi Gorici).40 Organizirane skupine z več kot 25 osebami so sodelovale v žrebanju za posebne nagrade, pokal pa sta prejeli največja slovenska in italijanska skupina.41 33 SI PANG 683, t. e. 72. 34 Ibid. 35 »Nad 5.000 ljudi na pohodu po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 15. 4. 1986, 8. 36 »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. 37 SI PANG 683, t. e. 72. 38 Ibid. 39 Ibid. 40 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 167. 41 SI PANG 683, t. e. 72. 144 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Slika 2: Kartonček za legitimacijo pri prehodu meje Vir: SI PANG 683, t. e. 72 145 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... Slika 3: Trasa druge izvedbe Pohoda prijateljstva leta 1977 Vir: SI PANG 683, t. e. 72 146 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Udeležba na pohodih Po prvotnih idejah je bil pohod namenjen le mladoletnim osebam, a so se pravila sčasoma, predvsem zaradi priljubljenosti in vse bolj množične udeležbe, zrahljala, kar je spremenilo starostno strukturo. Vse več udeleženih oseb je bilo odraslih. Najprej so se pričeli vključevati starši otrok, kasneje pa še številni drugi.42 Organizatorjem je že prvo leto uspelo doseči množično udeležbo. Po podatkih, ki jih je navedel Primorski dnevnik, je leta 1976 na pohodu sodelovalo okoli 1500 mladih, skupaj s spremljevalnim osebjem. Označili so ga za »izredno uspelo prireditev«.43 S tem so bili postavljeni temelji za nadaljnjih šestnajst pohodov, ki so pri goriški in novogoriški javnosti dobili veliko simpatij ter podpore. Z vsako izvedbo je odziv skupnosti rasel, prireditev pa se je do sredine osemdesetih let 20. stoletja razvila v največji čezmejni organiziran dogodek na Goriškem. Udeležba je bila zelo raznolika, množično podporo pa so dogodki imeli tako pri slovenski kot italijanski, deloma pa tudi zamejski skupnosti. V začetku je večina udeležencev in udeleženk prihajala z italijanske strani, med njimi so bile tudi nekatere institucije slovenske manjšinske skupnosti (Slovensko planinsko društvo in Dijaški dom iz Gorice). Ta je bila sicer do dogodka tudi kritična in se ga ni pretirano množično udeleževala, predvsem zato, ker se na pohodih ni smela samostojno uveljavljati.44 Prav tako je bila odmaknjena tudi od organizacijskih zadolžitev, predvsem zaradi narodnostnih in deloma tudi ideoloških razlogov.45 Posledično se tudi organizirane zamejske šolske skupine niso redno odločale za sodelovanje na dogodkih.46 Številčnejša udeležba šol je v začetnem obdobju umanjkala tudi na novogoriški strani.47 Še leta 1979 je po poročanju časopisja med okoli 3000 osebami sodelovalo le okoli 500 mladostnikov s spremljevalnim osebjem s slovenske strani.48 Skupno število se je do začetka naslednjega desetletja postopoma zvišalo na okoli 6000 oseb, med katerimi jih je bilo okoli 2000 s slovenske strani.49 Vrhunec je predstavljal 10. pohod, ki je potekal 21. aprila 1985. Udeležba je presegla 6000 oseb, kar je presenetilo tudi organizatorje, ki jim ni uspelo zagotoviti dovoljšnega števila spominskih kolajn. Številni pohodniki in pohodnice so jih zaradi tega prejeli naknadno.50 Število vpisnih kartončkov so prireditelji po tem letu začeli omejevati, saj je tako množična udeležba predstavljala organizacijski izziv. Kljub temu so številni sodelovali brez vpisa.51 V naslednjih letih je udeležba pričela postopoma upadati, ob zadnji izvedbi se je 42 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79. 43 »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. 44 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. 45 Urban Orel, »Čezmejne aktivnosti pri odpiranju meje na Goriškem v Jugoslaviji« (seminarska naloga, Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2018), 8. 46 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. 47 Skerlovnik Štrancar, Stezice, k‘ so včasih, 13, Priloga. 48 »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. 49 »Nad 6.000 ljudi na pohodu prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1983, 3. 50 Marko Waltritsch, »Pohod prijateljstva Gorica-Nova Gorica potrditev konstruktivnega sožitja ob meji,« Primorski dnevnik, 23. 4. 1985, 1. 51 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79. 147 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... pohoda udeležilo okoli 4000 oseb.52 Iz opisov prireditev je razvidno, da je bila višja udeležba na italijanski strani, kar je izhajalo iz višjega števila vpisnih kartončkov za goriške udeležence in udeleženke. Vzrok je bila predvsem razlika v ceni vplačane startnine. V sredini osemdesetih let 20. stoletja je na jugoslovanski strani na to vplivala visoka inflacija, kar je povzročalo finančno izgubo za dogodek.53 Pri promociji in poročanju so imeli vidno vlogo tiskani, radijski in televizijski mediji z obeh strani meje, ki so dogodek pozitivno ovrednotili.54 Pregled tiska z obeh strani meje je pokazal, kar je nekoliko nenavadno, da je o pohodih najaktivneje poročal slovenski zamejski časopis Primorski dnevnik, ki je redno objavljal vabila in daljša poročila, ob tem pa občasno tudi intervjuje z nekaterimi udeleženci in organizatorji dogodka. Pri tem ni zaslediti, da bi se v besedilih problematizirala vloga oziroma odmik slovenske skupnosti in društev v Italiji od organizacijskih zadolžitev. Primorske novice – regionalni časopis na slovenski strani Goriške, ki je izhajal dvakrat tedensko – so z nekaj izjemami dogodek le omenjale ter na kratko povzemale njegove najpomembnejše vidike (npr. namen, število udeležencev in udeleženk). Občasno je o pohodih krajše reportaže ali omembe objavil tudi osrednji slovenski časopis Delo.55 Manj je bilo poročanja v italijanskem tisku. Osrednji tržaški dnevni časopis, Il Piccolo, ki je pokrival tudi Goriško, je o pohodih le redko poročal oziroma dogodku ni posvečal večje pozornosti.56 Na dogodkih so večinoma sodelovale organizirane skupine šolske mladine iz različnih goriških in novogoriških osnovnih ter srednjih šol ali iz bližnje okolice. Na goriški strani je bila denimo zelo aktivna srednja šola Scuola Media Guido Favetti, ki je leta 1984 na dogodek poslala 207 otrok,57 štiri leta kasneje pa je poseben pokal na italijanski strani prejel zavod Don Luigi, ki je tisto leto sodeloval s 190 otroki.58 Izpostavimo lahko tudi sodelovanje 155 deklet iz goriškega uršulinskega zavoda oziroma šole Sant‘Angela Merici, ki so leta 1978 predstavljale največjo organizirano skupino.59 Sodelovala so tudi različna športna društva, na primer Unione Ginnastica Goriziana.60 Na novogoriški strani se je od drugega pohoda dalje, leta 1977, vzpostavilo vse bolj množično sodelovanje slovenskih šol (OŠ). Če pogledamo številke za leto 1980 na slovenski strani, lahko vidimo, da se je na pohod v okviru posameznih osnovnih šol prijavilo 451 oseb iz OŠ Šempeter, 390 iz OŠ Milojke Štrukelj Nova Gorica, 128 iz OŠ Solkan, 100 iz OŠ Dobrovo, 61 iz OŠ Kanal, 40 iz OŠ Kozara v Novi Gorici in 26 iz OŠ Dornberk.61 Tako kot na goriški strani je tudi s te strani redno sodelovalo več športnih društev, kot na primer Partizan iz Nove Gorice, Dornberka in Prvačine.62 Iz časopisnega poročanja 52 »Štiri tisoč navdušenih udeležencev,« Primorski dnevnik, 26. 4. 1992, 8. 53 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 79, 80. 54 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 166. 55 »Pohod utrjuje prijateljstvo,« Delo, 22. 4. 1985, 1. 56 »Marcia italo-jugoslava,« Il Piccolo, 12. 4. 1976, 5. 57 »Več kot 3.000 udeležencev na 9. pohodu prijateljstva,« Primorski dnevnik, 1. 5. 1984, 10. 58 »Množičen praznik mladosti in prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. 59 »Več kot tri tisoč mladih po ulicah sosednih mest Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 18. 4. 1978, 3. 60 »Veličasten dokaz prijateljstva ob meji,« Primorski dnevnik, 3. 4. 1990, 11. 61 SI PANG 683, t. e. 72. 62 Ibid. 148 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 je razvidno, da je v celoti gledano največjo organizirano skupino na pohod poslala OŠ Milojke Štrukelj – okoli 650 udeležencev v letu 1989.63 Sodelovali so tudi otroci iz slovenskih šol v Italiji, denimo OŠ Oton Župančič iz Gorice in šole iz Števerjana, Pevme in Podgore.64 Leta 1986 je na 11. izvedbi sodelovalo tudi okoli 40 otrok iz goriške srednje šole Ivan Trinko.65 Poleg njih najdemo še nekatera zamejska društva, recimo športno združenje Dom, društvo Naš prapor iz Pevme, fotoodsek Oton Župančič iz Štandreža.66 Kot je bilo že povedano, so bile organizirane zamejske šolske skupine manj pogoste.67 Poleg mladih so, predvsem od leta 1980 dalje, sodelovali tudi starejši udeleženci in udeleženke,68 celo iz upokojenskih vrst.69 »Bili so delavci, meščani obeh sestrskih mest, skratka pisana druščina, ki se je veselila lepega dne, prijateljskih srečanj, ne prehudo naporne poti.«70 V časopisu Primorske novice je novinar Vojko Cuder ob 10. izvedbi 63 »Pohod v znamenju prijateljstva,« Primorski dnevnik, 11. 4. 1989, 9. 64 »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. 65 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. 66 »Več kot tri tisoč mladih po ulicah sosednih mest Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 18. 4. 1978, 3. 67 Nakrst, Nova in »Stara« Gorica, 80. 68 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 168. 69 »Že 13. pohod prijateljstva,« Primorske novice, 19. 4. 1988, št. 30, 1. 70 Vojko Cuder, »Manifestacija miru in prijateljstva,« Primorske novice, 23. 4. 1985, 15. Slika 4: Prečkanje mejnega prehoda na Erjavčevi ulici ob deseti izvedbi Pohoda leta 1985 Vir: SI PANG 104, t. e. 1426 149 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... pohoda izpostavil tudi najstarejšega udeleženca, 89-letnega Adolfa Vugo iz Gorice.71 Ob omenjenih lokalnih institucijah in prebivalstvu pa se v časopisju pojavljajo omembe udeležbe oseb iz Ljubljane, Postojne, Švice, Benetk, Koroške, Lombardije, Hrvaške in še številnih drugih območij, ki so jih takšni rekreativni dogodki ter možnost prestopa državne meje brez dokumentov privabljali na Goriško.72 Pohodov so se udeleževale tudi organizirane skupine otrok iz občine San Vendemiano, s katero je bila od leta 1973 dalje pobratena novogoriška občina.73 Na sedemnajstih dogodkih je, po nekaterih podatkih, skupno sodelovalo več kot 55.000 oseb.74 Množična udeležba ni bila značilna le za trase, ampak tudi za prostor ob njih. Pohode je spremljalo večtisočglavo občinstvo, ki je spodbujalo udeležence in udeleženke. Največ se jih je zbralo tam, kjer je pohod prvič prečkal državno mejo.75 Del dogodkov je bil tudi bogat kulturni program, ki je spremljal nastopajoče na startu, ob 71 Ibid., 15. 72 »Nad 3.500 mladih z obeh strani meje na drugem ‚Pohodu prijateljstva‘,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1977, 3. »Nad 3.000 mladih potrdilo prijateljstvo na obmejnem področju Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 24. 4. 1979, 3. »Nad 6.000 udeležencev iz več krajev na pohodu po ulicah sosednih mest,« Primorski dnevnik, 12. 5. 1987, 8. 73 »Nad 1.500 deklet in fantičev je hodilo in teklo po ulicah Gorice in Nove Gorice,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1976, 3. 74 Orel, »Pogled na čezmejno.« 75 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 166. Slika 5: Udeleženke in udeleženci pohoda leta 1985 Vir: SI PANG 104, t. e. 1426 150 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 progi in na cilju dogodka. Oblikovale so ga različne telovadne in folklorne skupine, mažoretke, godbe na pihala ter pevski zbori.76 Družbeni pomen Pohodov prijateljstva Pomen takšnih množičnih manifestacij je bil večplasten. Glavni cilj je poudaril že Sergio Dall'Antonio, v dopisu, ki ga je v začetku leta 1976 poslal v Novo Gorico. S pohodom je želel doseči pospeševanje »srečanj mladih generacij z namenom, da se razvije med njimi čut sodelovanja in prijateljstva«.77 Organizatorji so temu cilju dosledno sledili, kar je razvidno iz pozivov, raznovrstnih gradiv in javnih izjav.78 Šlo je za pomemben element v povezovanju in otoplitvi odnosov med mestoma na meji, katere status je bil formalno urejen le leto dni pred prvo izvedbo pohoda. Kljub nadaljnji striktni mejni kontroli in omejitvam so takšni dogodki pomembno vplivali na preseganje predsodkov, nepoznavanja in nezaupanja, ki so izhajali iz bližnje preteklosti. Vključevanje mladih – naslednje, manj obremenjene ali celo neobremenjene generacije, ki bi v prihodnosti gradila mostove v čezmejnem prostoru, je bilo še posebej pomembno. Tudi v časopisju je bil že pri prvi izvedbi prepoznan pomen pohoda za obe mesti, ki ga je neznani dopisnik označil kot »izreden dogodek, saj bomo prvič prisostvovali tako množični manifestaciji mladink in mladincev«.79 Ob deseti izvedbi je Primorski dnevnik pohod označil za »potrditev konstruktivnega sožitja ob meji«.80 Marko Waltritsch je ob tem dodal, da ravno dogodki, kot je Pohod prijateljstva, »ustvarjajo čezmejno prijateljstvo in sožitje« ter potrjujejo tezo o »najbolj odprti meji v Evropi«.81 Leta 1986 je predsednik Zveze telesnokulturnih skupnosti Nova Gorica, Dominik Soban, v intervjuju za Primorski dnevnik v zvezi s pomenom pohoda poudaril: »Mi ocenjujemo te pobude kot pomemben prispevek k utrjevanju prijateljstva med ljudmi, ki živijo ob meji. Take in podobne prireditve veliko prispevajo, da se med nami bolje spoznamo in da premagujemo ovire jezikovnega in drugačnega značaja.«82 Šolska mladina z obeh strani meje se je na pohodu pomešala med sabo, izmenjala kontakte, ustvarila nova poznanstva ter bolje spoznala sovrstnike in sovrstnice iz neposrednega sosedstva. Ta oblika spoznavanja je imela veliko vlogo pri zbliževanju mest, preseganju predsodkov in krepitvi odnosov na vseh družbenih ravneh.83 Motivacijo za udeležbo je predstavljal tudi prost prehod meje brez nadzora, ki se je sicer striktno izvajal. Prvič je bilo omogočeno, da se je meja lahko prečkala brez potnega lista ali prepustnice.84 76 Waltritsch, »Pohod prijateljstva,« 1. 77 SI PANG 683, t. e. 72. 78 Ibid. 79 »Na stotine mladih na jutrišnjem pohodu,« Primorski dnevnik, 10. 4. 1976, 3. 80 Waltritsch, »Pohod prijateljstva,« 1. 81 Marko Waltritsch, »Prijateljski pomen današnjega pohoda Gorica - Nova Gorica,« Primorski dnevnik, 21. 4. 1985, 2. 82 Rudi Pavšič, »Stiki z zamejstvom so dobri,« Primorski dnevnik, 13. 4. 1986, 11. 83 »Množičen praznik mladosti in prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. 84 Vojko Orel, »Športna zveza Slovenije, Javni zavod za šport Nova Gorica,« v: Mitja Rupel, ur., Korak naprej: Slovenci v goriški čezmejni regiji (Trst: Slovenski raziskovalni inštitut, 2004), 97. 151 Robert Devetak: »Kdor si pridobi prijatelja, najde zaklad«. Vpliv Pohodov prijateljstva ... Pohodi so imeli deloma tudi politično konotacijo in so simbolno izražali sodelovanje med obema mestoma na najvišji ravni. Na to kažejo organizacijski odbori, v katerih so bili večinoma občinski politični predstavniki. Ti niso sodelovali le pri organizaciji, ampak so bili tudi redni udeleženci pohodov. Župana obeh mest sta trase večkrat prehodila skupaj, s čimer sta tudi simbolno pokazala prijateljstvo in povezovanje med Gorico in Novo Gorico. Predstavnikom obeh občin je pripadla tudi zaključna beseda ob podelitvi priznanj pohoda, kjer so še poudarili pomen in vlogo dogodkov. Na sklepni prireditvi ob 13. pohodu je bilo tako izpostavljeno, da dogodek predstavlja jamstvo za »sodelovanje med mestoma, ki želita skupaj korakati v bodočnost«.85 Navezavo na politične razmere je pohod izkazoval tudi v nekaterih drugih oblikah. Takšno konotacijo je imel osmi pohod, ki je potekal 17. aprila 1983, saj je hkrati deloval tudi kot manifestacija za odprto mejo, ko so jugoslovanske oblasti zaradi uvedbe depozita omejile število prehodov.86 8. aprila 1990 so v času tranzicije v Sloveniji potekale prve demokratične volitve. Teden dni pred tem je potekala petnajsta izvedba Pohoda prijateljstva, v okviru predvolilne kampanje pa so se dogodka udeležili tudi nekateri vidni slovenski politiki, ki so si na ta način želeli zagotoviti dodatno podporo. Med 85 »Množičen praznik mladosti in prijateljstva,« Primorski dnevnik, 19. 4. 1988, 10. 86 Šušmelj, Sodelovanje dveh mest, 168, 169. Slika 6: Podelitev pokala eni od največjih skupin, ki so sodelovale na četrti izvedbi Pohoda prijateljstva leta 1979 Vir: SI PANG 104, t. e. 1425 254 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 večje spopade in bitke partizanov z okupatorskimi enotami. Kot avtor ali soavtor je sodeloval tudi pri mnogih preglednih vojaških monografijah ter kot pisec gesel o vojaški zgodovini in represiji za Enciklopedijo Slovenije. Prav tako je sodeloval pri monografiji Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005) in pregledni knjigi Slovenija v vojni: 1941– 1945 (Ljubljana: Modrijan, 2017), ki temelji na italijanskem izvirniku, napisanem za italijanski knjižni trg (La Slovenia durante la seconda guerra mondiale (Udine: Istituto friulano per la storia del movimento di liberazione, 2012)). V obeh delih je njegov prispevek osredinjen na vojaško zgodovino in prikaz nasilja okupatorjev nad Slovenci med drugo svetovno vojno. Guštin je slovensko vojaško zgodovino 20. stoletja predstavljal na znanstvenih srečanjih v tujini, zlasti na tistih, kjer so se srečevali vojaški zgodovinarji iz različnih držav. Od leta 2007 je vsako leto sodeloval z referatom, ki ga je pripravil v soavtorstvu z Vldimirjem Prebiličem, na kongresih International Comission for Military History ter v okviru stalne skupine za vojaško zgodovino Euroatlantic Conflict Studies Working group of the Partnership for Peace Consortium of Defense Academies and Security Studies Institutes. Drug pomemben raziskovalni fokus Damijana Guština je nasilje v vojni, še posebej represija okupatorskih oblasti, policije in sodstva nad Slovenci med vojno. To temo je poglobil v doktorski disertaciji Prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih: vloga zaporov v okupacijski politiki, položaj jetnikov in raznolikost razmer v položaju političnih jetnikov in kriminalcev (500 strani), ki jo je zagovarjal aprila 1999 na Filozofski fakulteti v Ljubljani pod mentorstvom dr. Toneta Ferenca in somentorstvom dr. Milana Ževarta. Dopolnjena je izšla kot monografija Za zapahi: prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941−1945 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2006, zbirka Razpoznavanja/Recognitiones, 472 str.). V njej je analiziral odvzemanje svobode med vojno in okupacijo ter ravnanje okupatorskih oblasti. Poudarek je na zaporih na slovenskem ozemlju. Z zgodovinopisno metodo je osvetlil zapore kot ključne ustanove »materializacije represije države«, razkril njihove pravne okvire, število in strukturo zapornikov, njihovo življenje ter vpetost v širša družbena razmerja. Prikazal je ključne podatke o okupatorskih zaporih, ki so pogosto delovali v stavbah nekdanje jugoslovanske države, od pravnih podlag za zapiranje do razmer in življenja zapornikov za zapahi. Ni pa se omejil le na preučevanje represije okupatorjev nad Slovenci, temveč je raziskoval nasilje vseh vpletenih strani v drugi svetovni vojni. Analiziral je pravne temelje partizanskega sodstva in povojni pregon vojnih hudodelstev v Sloveniji, ko so hitro organizirani sodni procesi pred vojaškimi sodišči obravnavali zajete pripadnike okupacijskega aparata in njegove domače sodelavce. Predstavil je organizacijo in delovanje Komisije za preučevanje zločinov okupatorja in njegovih pomagačev, ustanovljene februarja 1944 na zasedanju SNOS, ki je že v času vojne dokumentirala zločine okupatorjev in njihovih sodelavcev (takrat imenovanih pomagači, danes pa kolaboranti) v Sloveniji, v skladu z zavezniškimi priporočili za ugotavljanje in kaznovanje vojnih zločinov. Poleg tega se je ukvarjal tudi z drugimi vidiki osvobodilnega gibanja, kot je denarništvo, in tako razširil razumevanje teh tem. 255 Jubileji – Jubilees Guštin je z nekaterimi raziskovalnimi temami oral ledino, saj je z drugačnim pristopom in interpretacijo nadgradil zgodovinsko podobo slovenskega partizanstva. Njegove analitičnost, sistematičnost in preglednost so vojaški zgodovini druge svetovne vojne pri nas dodale novo dimenzijo, ki presega zgolj opisovanje dogodkov in junaštev, ne da bi zmanjševala njihov pomen. S tem delom se uvršča med vidnejše zgodovinarje tega obdobja, še posebej na področju vojaške zgodovine, ki ostaja njegova raziskovalna »ljubezen«. Poleg predanega raziskovalnega dela na Inštitutu za novejšo zgodovino je vodil dva ciljna raziskovalna projekta s področja vojaške zgodovine ter projekt Manevrska struktura Narodne zaščite v organih za notranje zadeve. V okviru slednjega je nastala monografija Prikrita modra mreža: organi za notranje zadeve Republike Slovenije v projektu MSNZ leta 1990 (Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, Zveza policijskih veteranskih društev Sever, 2010), katere pripravo je usmerjal in zanjo prispeval članek Projekt MSNZ – slovenske obrambne sile v času in prostoru prelomnega leta 1990. Dr. Damijan Guštin je aktivno sodeloval v več uredniških odborih in pri urejanju številnih publikacij. Med letoma 1991 in 2008 je bil ključni sodelavec pisca tega zapisa pri urejanju znanstvene revije Inštituta za novejšo zgodovino Prispevki za novejšo zgodovino. Od leta 2008 do 2015 je kot direktor INZ deloval tudi kot glavni urednik te revije. Zaradi svojega izjemnega raziskovalnega prispevka na področju vojaške zgodovine je bil leta 1996 povabljen k sodelovanju na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Sprva je deloval kot asistent, od leta 2000 pa kot docent in nosilec predmeta Vojaška zgodovina. Čeprav ni več vključen v pedagoško delo na Fakulteti za družbene vede, je v predavateljskem in pedagoškem delu užival. Študenti so radi izbirali teme iz vojaške zgodovine za diplomske naloge, kar je bila izgleda predvsem posledica Damijanovega navdušujočega pristopa k tej tematiki, ne pa domneve, da je bilo pri njem lažje diplomirati. Do svojih diplomantov je bil vedno odprt za nasvete, hkrati pa dosleden, natančen in strog ocenjevalec. Pod njegovim mentorstvom je nastalo več kot sto diplomskih nalog. Dr. Damijan Guštin je enajst let (2008–2019) kot direktor Inštituta za novejšo zgodovino vodil to ustanovo skozi zahtevne čase gospodarske krize, svetovne in še posebej domače, ko je bila znanost oziroma raziskovalna dejavnost finančno podhranjena. Kljub temu je uspešno krmaril med Scilo in Karibdo izzivov ter ohranil delovanje inštituta. Z velikim trudom je reševal finančne težave, čeprav je bil uspeh odvisen od zunanjih dejavnikov, zlasti vladne politike in politikov. Zaradi Zakona za uravnoteženje javnih financ (zloglasnega ZUJF) je bil prisiljen upokojiti tri za slovensko zgodovinopisje ključne raziskovalce za raziskovalno področje, ki so ga »pokrivali«, saj mu je v nasprotnem primeru grozila kazen s strani države, njene oblasti. Prav tako je v času njegovega direktorovanja država INZ odvzela upravljanje t.i. Kazine v središču Ljubljane, kjer je inštitut deloval od ustanovitve leta 1959, in lastništvo prenesla na Univerzo v Ljubljani, ki je stavbo dodelila Akademiji za glasbo. Posledica tega je bila selitev inštituta iz Kazine. Guštin je uspešno poskrbel za selitev inštituta v nov »dom«. 256 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 Vodenje inštituta v teh razmerah nikakor ni bilo lahko, saj so zunanji dejavniki močno oteževali njegovo delo. In ga v veliki meri krojili. Damijan s svojim raziskovalnim in pedagoškim delom nedvomno sodi med vidnejše zgodovinarje obdobja, ki ga preučuje, še posebej na področju vojaške zgodovine, ki mu je res ljuba. Njegov pristop je presegel preprosto prikazovanje partizanskega junaštva in žrtvovanja, saj je vojaško zgodovino obravnaval bolj analitično in realistično, pri čemer je dosledno upošteval preverjena ali preverljiva dejstva, kolikor je to v vojaški zgodovini, kjer vsaka stran nosi svojo resnico, sploh mogoče. Tudi kot zelo aktiven upokojenec ostaja predan zgodovinopisju, zlasti vojaški zgodovini druge svetovne vojne na Slovenskem, s poudarkom na osvobodilnem gibanju. Njegova energija in veselje do tega ostajata neizčrpna. Ob jubileju kolegu in prijatelju čestitam ter mu želim obilo raziskovalnih uspehov in užitkov pri njihovem doseganju. Naj mu enako veselje prinaša tudi njegova neslužbena »ljubezen«, vinogradništvo, in naj mu trte dobro obrodijo! Nazdravje!!! Zdenko Čepič France Kresal – devetdesetletnik Obeleževanje obletnic ima prav gotovo smisel in širši pomen. Ne samo zaradi jubilanta, Franceta Kresala, ki je letos dopolnil devetdeset let. Pomen je širši, saj je to priložnost, da s pogledom nazaj podoživimo tudi leta, ki smo jih preživeli skupaj kot kolegi in seveda neizogibno kot ustanova, kot Inštitut za novejšo zgodovino. France je bil inštitutu zvest vso delovno dobo. V dolgih letih je tam prevzel marsikatero dolžnost, na primer direktorstvo v letih 1975–1979. Bil je tudi predsednik sveta inštituta in celo desetletje tudi vodja raziskovalnega oddelka. Soustvarjal je tudi inštitutsko revijo Prispevki, kot član uredništva ali kot njen večletni urednik, da ne omenjamo njegovega avtorskega sodelovanja. France je bil med začetniki ekonomske in socialne zgodovine v slovenskem zgodovinopisju. Bil je med tistimi, ki so s tihim delom prebijali meje ideološke rigidnosti v zgodovinopisju socialističnega časa. Prvenstveno ga je zanimalo, kako so ljudje služili za preživetje, kakšni procesi so omogočali zaposlovanje, kako so živeli in kakšen je bil njihov socialnovarstveni položaj. A France ni samo zgodovinar, zaradi blagega značaja je bil zelo prijeten sodelavec. Za svoje kolege je vedno našel čas in prijazno besedo. Znal je poslušati, in kar je pomembno, tudi slišati! Imela sva pogoste in dolge pogovore o gospodarski zgodovini, metodoloških vprašanjih, o načinih izogibanja prehitrim in všečnim sklepom ter nujnosti potrpežljivega, dolgoročnega in vztrajnega raziskovalnega dela. Če sem potreboval nasvet ali samo vsakodnevni pogovor, mi je bil vedno pripravljen prisluhniti. Pa ne samo to, takoj je ponudil kavo 257 Jubileji – Jubilees in cigareto, da je pogovor laže stekel. Družbeni purizem je bil takrat manjši, kajenje še družbeno sprejemljivo, cigareta ob kavi samoumevni ritual. V teh pogovorih sva tako spila marsikatero kavo in pokadila še več cigaret. Vsake toliko časa ta obred ponoviva še v današnjih dneh. Le da sedaj ne ob turški kavi, ampak ob espresu, pa tudi cigaret ni več. Časi se spreminjajo in mi z njimi. France je bil tako v devetdesetih letih življenja priča številnim spremembam v dvajsetem stoletju. Del teh procesov je uspešno zgodovinopisno predstavil, o čemer priča bibliografija. Njegova dela so, zaradi izdatne dokumentiranosti in profesionalnosti, še vedno vredna branja in referiranja. In to šteje! Dragi France, vse najboljše za devetdeset let! Žarko Lazarević 258 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 259 In memoriam Miroslav Stiplovšek (1935–2025) Govor na žalni seji na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani 2. junija 2025 Spoštovana družina, gospa Marcela Stiplovšek, gospa Perič in gospod Stiplovšek, spoštovana dekanja Filozofske fakultete dr. Mojca Schlamberger Brezar, spoštovana predstojnica dr. Kornelija Ajlec, drage kolegice in kolegi, prijatelji, precej se nas je zbralo in hvala vsem, ki ste prišli. Prof. Mirko Stiplovšek je bil, kakor smo slišali, spoštovani učitelj, raziskovalec, funkcionar, družbeno angažiran mož, predvsem pa je bil človek, ki je tako s svojim delom kot s svojim značajem odločilno oblikoval – drznem si reči – nekaj generacij zgodovinarjev in s tem celo ero sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Pa pri tem ni bil vsiljiv, nikdar podučevalski, ni se imel za nestorja vede in varuha njenega razvoja; bil je sicer strog in natančen, a obenem prijazen in iskreno dobronameren, pogosto humoren. Njegovi doktorandi smo čutili njegovo podporo in oporo, ne le ob pripravi disertacije, marveč, vsaj zase povem, vse do nedavno. Za naše delo se je vneto zanimal, naša pisanja je rad prebiral in komentiral. Mirko, kakor smo mu pravili, je bil kolega in kolegialen odnos je začel vzpostavljati že zelo kmalu. Ko še niti nisem doktoriral, mi je zaupal v branje ravno izgotovljen rokopis svoje knjige o Banskem svetu Dravske banovine. Na nalogo sem bil zelo ponosen, kaj dosti sicer nisem upal komentirati, sem pa med branjem našel napako, ko je cenjeni profesor napačno opredelil in umestil vlado Milana Srškića (to sicer ni bilo nič takega v jugoslovanskem političnem kaosu). Mirko se mi je zahvalil, in ko sva se nekaj mesecev kasneje sestala in je komentiral rokopis moje disertacije ter v njem našel neko nemajhno neumnost, mi je bilo nerodno in nisem vedel, kaj reči, pa se je Mirko zasmejal in dejal: »Sem ti vrnil za tistega Srškića.« Nato pa pristavil, da vsi delamo napake, tudi banalne, toda ključno je, da smo kolegi, da si tekste medsebojno preberemo, jih iskreno pokomentiramo, si pomagamo. Že zgodaj mi je tako skušal približati recenzentski brutalizem in dejstvo, da ga moramo športno prenesti. Mirkove mentorske vrline ter njegovi zavzetost in resnost pri opravljanju mnogih funkcij, ki jih je predstojnica omenila v svojem govoru in jih ne bom ponavljal, pa In memoriam 260 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 so vendar bile le izrazi njegovega bistva – in to je, da je bil polnokrven raziskovalec. Človek virov, ki je imel preteklost rad. Njegov opus delimo v štiri ali celo pet tematskih sklopov – zgodovino sindikalnega gibanja, zgodovino druge svetovne vojne in odpora, politično zgodovino prve jugoslovanske države s posebnim poudarkom na uresničevanje slovenske avtonomije znotraj nje in lokalno oziroma krajevno zgodovino. Ob tem je posebej zanimivo, fascinantno in za njegovega doktoranda celo frustrirajoče, da je Mirko prav pri vsakem napravil viden ali celo ključen prispevek. Razmah strokovno-sindikalnega gibanja na Slovenskem v obdobju 1918–1922 je prva poglobitev v zgodovino sindikalizma, ki vsled svoje temeljitosti ostaja aktualna do danes, Mirkova Šlandrova brigada je še dolgo po izidu veljala za eno najboljših študij o kateri od jugoslovanskih bojnih brigad (bila pa je sploh prva študija o kateri od enot iz IV. operativne cone), pristop k zgodovini Domžal je postavil nove standarde krajevne zgodovine, ki je sicer pogosto plod peres ljubiteljskih piscev. Naj mi bo dovoljeno danes posebej nasloviti tisti del Mirkovega opusa, ki je name osebno napravil največji vtis, saj mi je bil raziskovalno najbližji – njegovo poglobitev v jugoslovansko kraljevino. Ob mnogih razpravah, enciklopedijskih geslih in referatih sta najbolj dovršeni deli gotovo Slovenski parlamentarizem 1927–1929 in Banski svet Dravske banovine 1930–1935. Prva s podnaslovom Avtonomistična prizadevanja skupščin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetno-kulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma in druga s podnaslovom Prizadevanja banskega sveta za omilitev gospodarsko-socialne krize in razvoj prosvetno-kulturnih dejavnosti v Sloveniji ter za razširitev samoupravnih in upravnih pristojnosti banovine. Podnaslova omenjam zato, ker odsevata ne le vsebino, marveč tudi tezo, argument, ki ga avtor zasleduje. Mirko je namreč bil izrazit zagovornik na virih utemeljenega zgodovinopisja, žlahtnega pozitivizma, kot mnogi rečejo, in ravno njegovo delo je konkreten dokaz, da minuciozne, akribijsko dovršene študije na petsto in več straneh ustvarjajo temelj za najtehtnejše in najgloblje teze in celo teorije. Sam ni uporabljal danes tako popularnih besed, kot so state building process, diversity management in postimperialna stvarnost, je pa o teh rečeh pisal in spisal nekaj najprepričljivejših knjig. V sodobnem času, ko postaja vse bolj aktualna applied history (aplikativna raba zgodovine; ne nujno v strankarsko politične manipulativne namene), študiji Slovenski parlamentarizem in Banski svet Dravske banovine med drugim jasno pokažeta, kako je mogoče dosegati in doseči politične cilje – in to je bila samouprava slovenskega ozemlja (po možnosti pod taktirko ene stranke, SLS) – znotraj danih pravno-političnih okvirov, znotraj konkretne zakonodaje. Za velike premike niso nujni sistemski ukrepi in normativna reforma, pogosto zadostuje nekaj politične spretnosti in predvsem učinkovita izvedba. Mirko je gotovo obdeloval velike teme nacionalne zgodovine, opredeljeval se je do sistemskih vprašanj – kdaj lahko govorimo o slovenskem parlamentarizmu, kakšni atributi naj zanj veljajo, kako imenovati in sploh razumeti značaj banskega sveta, kako vprašanja reprezentativne demokracije umestiti v sodobno nacionalno zgodovino in tako naprej. 261 In memoriam A kljub temu – kakor je že ugotovil kolega Perovšek1 – mu je bil raziskovalni elitizem tuj. Pozoren je bil na drobne zgodbe, lokalne incidente, neskončne zapisnike sej banskega sveta je proučil do zadnjega detajla. »Nikdar ne veš, kje boš naletel na kaj važnega,« je pravil, morda bo razprava o kreditu za obnovo nekega odseka banovinske ceste razkrila nova razmerja. Bil je zakladnica zgodb in anekdot, ni bil le raziskovalec sodobne zgodovine, zame je bil pogosto tudi njen vir. Podobe mnogih politikov in političark povojnega časa so skozi njegove besede oživele in duh časa, ki ga je prikazal, je bil neverjeten. Nikdar ni bil piker, ciničen, kaj šele žaljiv, osebe je prikazoval take, kakršne so bile, to je počel tako, kot bi o njih pisal knjigo. Ob dejstvu, da je torej Mirko bil raziskovalec sodobne zgodovine, hkrati tudi vir za sodobno zgodovino, pa ne morem ne omeniti, da je bil tudi ustvarjalec sodobne politične zgodovine, ne le na ravni domžalske občine ali ožje univerzitetne politike. Mirko je bil poslanec, član prosvetno-kulturnega zbora Skupščine SRS (v zelo razburljivem in zanimivem mandatu 1965–1969). Predstavljal je univerzo, on (asistent z doktoratom) in poleg njega še rektor. Takrat je ugotovil, da lahko na položaju precej pomaga univerzi, morda še bolj kot rektor, saj ni tako izpostavljen, predvsem pa je bila to zanj imenitna izkušnja, ki mu je pomagala tudi pri raziskovalnem delu političnega zgodovinarja. Ko sem mnogo let kasneje tudi sam poprijel za eno od političnih funkcij, mi je dejal: »Ne vztrajaj predolgo, a je zelo prav, da to počneš, ne le zaradi stvari same in pomena znanosti, tudi pri delu ti bo koristilo. Ne boj se, nič drugače ne boš razmišljal, se boš pa gotovo drugače lotil stvari in hitreje videl, v katero smer se reči odvijajo.« Mirko me je nazadnje poklical ne tako dolgo nazaj in rekel: »Ti, ki imaš najmanj časa, zberi fante z inštituta, čas je, da se dobimo na krači in pivu pri Ravbarju (kar smo redno počeli).« Tako kolegi z inštituta, sodelavci z Oddelka za zgodovino in mnogi drugi se ga bomo spominjali kot izvrstnega gostitelja, doma (tam je sicer bila prvovrstna gostiteljica gospa Marcela) in v gostiščih, kot osebo, ki je aktivno gradila skupnost na vseh ravneh in v vseh pogledih. Dragi Mirko, spoštovani profesor, izgradil si generacije, vzpostavil bratovščino, postavil mnoge standarde, predvsem pa si nas naučil, da je treba biti pozoren, da je treba pomisliti na majhne stvari in da tisti, ki spreminjajo reči, pogosto ne stojijo v prvi vrsti. Spominjali se te bomo z veliko naklonjenostjo in spoštovanjem, predvsem pa te bomo pogrešali! Jure Gašparič 1 Jurij Perovšek, »Miroslav Stiplovšek – osemdesetletnik,« Prispevki za novejšo zgodovino 55, št. 2 (2015): 226–34. Ob Mirkovem sedemdesetem jubileju sta njegov opus temeljito razdelala Jurij Perovšek (»Miroslav Stiplovšek – sedemdesetletnik,« Prispevki za novejšo zgodovino 45, št. 1 (2005): 145–51) in Dušan Nećak, ki je uredil poseben zbornik (Stiplovškov zbornik (Ljubljana: Oddelek za zgodovino FFUL, 2005)). V njem smo kolegi izkazali spoštovanje profesorju in mentorju, prav tako pa je v njem zbrana tudi vsa dotedanja Mirkova bibliografija. 262 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 263 Ocene in poročila – Reviews and Reports Ocene in poročila – Reviews and Reports Elisabeth Leake, Afghan Crucible: The Soviet Invasion and the Making of Modern Afghanistan. Oxford: Oxford University Press, 2022, 368 pp., ill. Elisabeth Leake, Professor of Diplomatic History at Tufts University (USA), presents a global political history of the Afghan civil war and the Soviet invasion, covering the period from the late 1970s to the 1990s and offering insights into the crucial events before and after the main conflict.1 The author argues that the civil war was not only aggravated but also transformed into a global conflict by the 1979 Soviet invasion and the involvement of further powers supporting the resistance, most notably Pakistan, Iran, and the United States. These powers also took advantage of Afghanistan’s war to pursue their own interests. The war became a struggle over Afghan modernity, with socialist and Islamic visions emerging as the primary approaches to shaping the country’s future. The involvement of the United Nations High Commissioner for Refugees (UNHCR) in organising and governing millions of Afghan refugees in Pakistan reflected an effort to promote yet another version of modernity based on the Western ideas of citizenship and social responsibility. US leaders, notably, largely remained attached to the British colonial-era tropes portraying Afghanistan as “tribal” and fundamentally unmodern. The author skilfully traces the beginnings of Afghanistan’s pursuit of modernity earlier in the twentieth century, showing how the elites sought to reform the country. The eventual dichotomy between socialism and Islamism, however, was by no means 1 This review was prepared as part of the ERC Perspective Research Project “Socialist Management in a Global Context: Technocratic Developments in the Soviet Union and Yugoslavia, 1955–1991”, funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (ARIS), project code N6-0399 (B). 270 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 V idealnem smislu bi uvedba pojma ‚Jugoslovanke‘ pomenila konceptualno in analitično inovacijo, ki bi odpirala nove poti za razmislek ne le o feminističnih, temveč tudi o drugih družbenopolitičnih praksah: »‘Jugoslovanka‘ v vsakdanjem življenju«, »‘Jugoslovanka‘ v znanosti«, »‘Jugoslovanka‘ v politiki«. A vendar ostaja vprašanje – ali ta koncept morda preveč zamegli notranje politične in kulturne razlike med obravnavanimi akterkami (subjekti) ter koliko tvega univerzalizacijo identitet, ki so zgodovinsko in ideološko heterogene. Z drugimi besedami, kakšna je nevarnost, da bi se partikularne zgodovinske izkušnje umetnic podredile nejasni, simbolni, metanarativni figuri. Avtorica poskuša na ta izziv odgovoriti s tem, da pojem ‚Jugoslovanka‘ oblikuje kot os, ki kot transverzala povezuje na primer umetnice in aktivistke skozi različna zgodovinska obdobja in politične ureditve. Tumbas v analizo vnaša performativno dimenzijo delovanja in ustvarjanja (post)jugoslovanskih žensk, kjer ‚Jugoslovanka‘ ni zgolj entiteta, ki fenomenološko obstaja ali ne obstaja (več), temveč se z gestami, praksami, kritikami nenehno izvaja in (re)pozicionira v prostoru med etiko in politiko. Karanović to etično idejo (jugoslovanstvo kot nauk) razširja tudi na vsakdanje življenje: Bila sem neskončno ponosna, da živim v Jugoslaviji. Trdno sem verjela in bila prepričana, da bo samo še boljše in lepše. Še danes verjamem, da bi se to lahko zgodilo. Vem, da je ta država za vedno mrtva, in jokala sem in prebolela sem to. Vem, kje živim, sprejela sem že neprijazne mejne stražarje in žige v potnem listu. Kar vem danes, je, da bom brez kakršnegakoli sentimenta v svoji biti še vedno Jugoslovanka. To je zapisano v moji duhovni genetiki in tako bo ostalo do moje smrti.4 Tako zastavljen koncept, čeprav produktivno subverziven in poln potenciala, se ne izogne nujno dilemi metodološke homogenizacije. Odpira vprašanje, zakaj sploh Jugoslovanka in ne Jugoslovani oziroma ali lahko figura ‚Jugoslovanke‘ zajame raznolikost političnih (in drugih) pozicij, umetniških strategij in ideoloških orientacij. Obstaja tudi (post)identitetno jugoslovanstvo (identitete, ki jih je Jugoslavija oblikovala onkraj nacionalnega, na primer samoupravne, titoistične, internacionalistične), potem kulturno ali performativno jugoslovanstvo – kot prakse in izrazi, ki udejanjajo jugoslovansko zapuščino, nato tudi utelešeni postjugoslovanski spomin, na primer skozi telesa delavcev in delavk, ki nosijo zgodovinski in politični spomin, ipd. Za nas je relevanten tudi obstoj implicitnih ‚Jugoslovank‘ in eksplicitnih ‚Jugoslovank‘. Analogno »implicitnemu in eksplicitnemu« feminizmu sta implicitni ‚Jugoslovan‘ in ‚Jugoslovanka‘ potemtakem strukturna termina, ki združujeta ne le družbene ali ideološke, temveč tudi kulturne, institucionalne, spominske in politične elemente, ki niso nujno vezani na eksplicitno razumljeno identiteto in samoidentifikacijo – Jugoslovanka v tem smislu ni samo identiteta, je drža. Tako tudi avtorica monografije konceptualno zastavi figuro ‚Jugoslovanke‘: ne kot reprezentacije neke vnaprej dane ali vsiljene identitete, pač pa vzpostavljane skozi prakso. Primer tega je način, kako Jasmina Tumbas analizira razmerja med ustvarjalkami in ideološkimi koordinatami državnega socializma, s poudarkom na diskontinuitetah, ki 4 Karanović, »Yubilej – Ja sam Jugoslovenka.« 271 Ocene in poročila – Reviews and Reports jih je povzročil razpad Jugoslavije, in vzponu etnonacionalističnih režimov. Tumbas v tem kontekstu kritično nagovori nostalgično pojmovanje ‚Jugoslovanke‘ na primeru Lepe Brene in namesto tega skozenj opravi pomembno analizo prehoda iz socializma v postsocializem. Avtorica se sicer uvodoma pomenljivo posveti figuri Naste Rojc, antifašistične umetnice in lezbijke iz leta 1912, ter dvema kvir feministkama iz tridesetih let 20. stoletja, ob bok Lepi Breni pa postavi Esmo Redžepovo, Marino Abramović, Katalin Ladik, Vlasto Delimar, Šejlo Kamerić, Tanjo Ostojić in druge. Monografija tako opravi konceptualno popotovanje, ki se začne pri znanih figurah, kot sta partizanka in tovarišica, ter se nadaljuje z Jugoslovanko, katere pomen se spreminja glede na politični kontekst: od spektakularnosti Lepe Brene v času Jugoslavije do melanholije Šejle Kamerić v projektu Bosnian Girl ali simbolike sarajevskih žensk, ki so med vojno postale mednarodna reprezentacija, slika Jugoslovank. Zadnjo generacijo ‚Jugoslovank‘ uteleša performativna umetnica Selma Selman, rojena po koncu Jugoslavije, leta 1991. Selman je Romkinja, ki je zaradi svojega dela in humanitarnega angažmaja v lokalni skupnosti pridobila naziv »Tito«. ‚Jugoslovanko‘ kot novo generacijo Selman avtoetnografsko evocira tudi sama, na fotografijah med Trstom in Slovenijo. S tem primerom Jasmina Tumbas dokončno zavrne nostalgično pojmovanje figure Jugoslovanke in vzpostavi aktualnost tega orodja. Ob tem sprejme realnost koncepta kot nepopolnega in protislovnega ter se zaveda njegovih notranjih napetosti: akterke-umetnice, ki jih vključuje v analizo, so med seboj zelo različne (tudi skoraj nasprotne), a vendar je avtorica pri utemeljitvi konceptualnega orodja ‚Jugoslovanke‘ dosegla pomemben cilj – bralec in bralka ne bosta imela nobenih težav, da vsako od njih razumeta kot ‚Jugoslovanko‘. Od tod izhaja predpostavka, da delo Jasmine Tumbas ponuja vsaj nekakšen metodološki ključ, ki bi ga bilo mogoče aplicirati širše, ne le v umetniškem polju. Kot predlaga tudi sama, je ‚Jugoslovanka‘ način feminističnega razmisleka o prostoru in času Jugoslavije, ki ne temelji na mitologiji enotnosti, temveč na priznavanju konfliktnosti, razredne razslojenosti in obenem na možnosti solidarnosti. V tem smislu monografiji uspe empirično pokazati, da tudi umetnice, ki zase trdijo, da niso feministke, lahko delujejo feministično in da so tudi umetnice, ki niso rojene v Jugoslaviji ali do nje nastopajo kritično, lahko razumljene in obravnavane kot Jugoslovanke.5 Naslednje relevantno vprašanje, ki se zastavlja, je tudi, kaj zgodovinopisje in druge panoge pridobijo z vpeljavo tovrstnega konceptualnega orodja. Za začetek, obravnavana monografija pokaže, da je ‚Jugoslovanka‘ orodje kolektivne subjektivitete, ki vzpostavlja kontinuiteto ne le umetniškega, temveč tudi političnega delovanja. Kot takšno sega od socializma do sodobnosti, ne da bi se pri tem odpovedalo kritičnemu odnosu in odtenkom vseh različnih faz te zgodovine. V tem smislu je ‚Jugoslovanka‘ lahko tudi konceptualna kategorija za raziskovanje vsakdanjega, nevidnega ali neartikuliranega odstopanja od nacionalnih norm, ki vztraja v jeziku, čustvih, vrednotah, spominu in 5 Analogno temu na institucionalni ravni je tudi delovanje različnih asociacij (znanstvenih ustanov in možganskih trustov, duhovnih gibanj, dobrodelnih in nevladnih organizacij), ki svoje delovanje razumejo kot apolitično ali antipolitično, a so lahko v svoji vlogi in delovanju de facto zelo politične. 272 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 telesu. Monografijo je Jasmina Tumbas utemeljila na bogatem naboru virov – državnih arhivov, arhivov muzejev, inštitutov, mednarodnih centrov in knjižnic. Viri vključujejo številne intervjuje, pogovore, razstavne projekte, osebna pričevanja, zasebne arhive in zbirke, časopisne članke, videogradivo, fotografski material in artefakte. Del vizualnega gradiva je tudi vključen v monografijo in ni uporabljen le ilustrativno, temveč tudi kot konceptualni temelj nekaterih podpoglavij, s čimer je knjiga dostopna širšemu občinstvu, ne da bi žrtvovala analitično kompleksnost. Avtorica namenja veliko pozornost kritikam jugoslovanskega sistema, ki naj bi formalno zagovarjal enakost spolov, hkrati pa ohranjal patriarhalne norme in strukture. V monografiji lucidno razčleni napetost med institucionalnimi dosežki: pravicami do porodniškega dopusta, splava in dostopa do izobrazbe ter hkrati kulturnimi predstavami, ki so feminizem pogosto označevale kot individualistično, celo sebično držo, v nasprotju s kolektivističnim duhom socializma. A čeprav Tumbas lucidno razčleni institucionalne in kulturne napetosti, bi si to vprašanje razlik med ideološko vpetostjo ustvarjalk v socializmu in njihovo pozicijo v postsocialističnem kapitalizmu zaslužilo širšo obravnavo in podrobnejšo analizo. Enako velja za enega od osrednjih in konceptualno najbolj domišljenih prispevkov knjige – poglavje, v katerem avtorica obravnava vprašanje kvir jugoslovanske identitete, predvsem skozi zgodbo transspolne ikone in spolne delavke iz devetdesetih let – Merlinke. Ob tem opozori, da je prelom s socializmom v zgodnjih devetdesetih letih pomenil ne le prehod v liberalni kapitalizem, temveč tudi prehod v porast homofobije, seksizma in nasilja nad LGBTQ+ osebami. V tem okviru v ospredje postavi tudi telo – tako cis kot trans – kot prizorišče in medij odpora zoper patriarhat. Vključi številne anekdote, ki ponazarjajo konkretne boje in položaje, med drugim tudi poslabšanje pravic Romov po razpadu Jugoslavije in ob vzponu neoliberalnega kapitalizma, ter feministične prakse s Kosova, zlasti prek delovanja kosovskih »sester Rogova«. V kontekstu sodobnih družbenih polarizacij avtorica to poglavje, s tem pa tudi svojo monografijo, pozicionira kot orodje za poglobljeno razumevanje političnih projektov socializma in nacionalizma.6 Ob vsem povedanem se na trenutke še vedno zdi, da konceptualna moč ‚Jugoslovanke‘ preglasi heterogenost umetniških praks in specifičnih političnih pozicij, ki jih posamezne umetnice zavzemajo. To odprto vprašanje reprezentativnosti7 bi potencialno lahko naslovili s pomočjo metode političnih generacij, ki se osredotoča na formativnost politične izkušnje in prelomnih ali generativnih družbenopolitičnih dogodkov, zaznamujočih politično delovanje. Vsekakor ta aspekt ostaja odprt za razširjene in poglobljene refleksije ter premisleke na preseku med politično teorijo in zgodovino. S tem, ko ‚Jugoslovanko‘ kot figuro postavi v središče kot zgodovinsko figuro, politični subjekt in konceptualno orodje, Tumbas izzove vnovični premislek o prostorskih in časovnih mejah feministične solidarnosti, predstavi pa tudi novo branje samega pojma ‚Jugoslovanke‘. V tem pogledu je monografija poleg študije 6 Avtorica poudarja kontinuiteto feminističnega odpora od socializma do danes tudi z dokumentiranjem pobud, kot so protesti Žena u crnom, ki so začele delovati leta 1990 in vztrajajo še danes. 7 Kot tudi vprašanje nevarnosti retroaktivnega vpisovanja feminističnega ali jugoslovanskega pomena v prakse, ki samih sebe niso nujno razumele kot feminističnih ali jugoslovanskih. 273 Ocene in poročila – Reviews and Reports umetnosti tudi poglobljen prispevek k razumevanju razvoja feminističnega, mirovnega in antifašističnega delovanja. Medtem ko »jugoslovansko« pogosto deluje kot naddržavna, narodnostno pogojena oznaka, ukoreninjena v političnem projektu jugoslovanskega socializma, ‚Jugoslovanka‘ v ospredje postavlja utelešene, živete, spolno opredeljene izkušnje in subjekte, ki so hkrati produkt in kritika jugoslovanske socialistične modernosti. Ne nazadnje s tem odpira prostor za nadaljnjo razpravo o epistemoloških učinkih takšnih transnacionalnih kategorij v postsocialistični feministični teoriji in zgodovinopisju. Saša Hajzler Jurij Perovšek, »Napredna fronta«. Organizacijske, idejne in politične poteze slovenskega liberalizma med svetovnima vojnama. Zbirka Studia Historica Slovenica 27. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovačiča, 2024, 325 str. Po skoraj treh desetletjih od izida monografije Liberalizem in vprašanje slovenstva: nacionalna politika liberalnega tabora v letih 1918–1929 (1996) je prišla na knjižne police nova knjiga dr. Jurija Perovška, ki tematizira slovenski liberalizem med obema vojnama. Danes že klasično delo s konca 20. stoletja, s katerim je Perovšek kot dolgoletni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani oral ledino v slovenski historiografiji, je leta 2013 dobilo nadaljevanje v knjigi O demokraciji in jugoslovanstvu: slovenski liberalizem v Kraljevini SHS/Jugoslaviji. Monografija, ki je pred nami, tako zaokrožuje tematiko, poznano iz prvih dveh, hkrati pa poglablja naše poznavanje o posameznih izbranih poglavjih iz slovenske politične zgodovine prve polovice 20. stoletja. Resno zgodovinsko delo, kot je nedvomno Perovškovo, seveda ne more obravnavati razvoja liberalne strankarske scene brez njene sočasne umestitve v širši politični prostor. Avtorjevo suvereno poznavanje drugih dveh poglavitnih strankarskih dejavnikov – katoliškonarodnega v okviru Katoliške narodne stranke in njene naslednice (Vse)Slovenske ljudske stranke ter marksističnega v smislu socialdemokratskega in komunističnega političnega organiziranja v različnih oblikah – bralcu omogoča, da 274 Prispevki za novejšo zgodovino LXV – 2/2025 lahko slovenski liberalizem umesti tako v kontekst jugoslovanske politične stvarnosti kot tudi v širše evropske idejnopolitične tokove. Posrečen krovni izraz »napredna fronta«, ki ga Perovšek uvaja v slovensko zgodovinopisje, še zdaleč ne predstavlja zgolj ene stranke, ampak domiselno povezuje različne politične formacije in frakcije liberalnega profila, ki se borijo za prevlado na – do uvedbe kraljeve diktature leta 1929 – relativno močno razdrobljenem političnem prizorišču. Perovšek se odlično znajde v različnih cepitvah in delitvah, skozi katere se podaja liberalni tabor na prehodu iz habsburške monarhije v novo državo, se pravi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevino Jugoslavijo), nastalo jeseni 1918 na ruševinah nekdanjega cesarstva in po združitvi z »jugoslovanskim Piemontom« Srbijo. Perovškove definicije političnega profila slovenskih liberalnih prvakov – od Ivana Tavčarja in Vladimirja Ravniharja pa do Gregorja Žerjava in Alberta Kramerja – so danes splošno sprejete. V novi knjigi jih je ustrezno nadgradil s pomočjo biografskih predstavitev nekaterih manj izstopajočih akterjev, pri čemer gre zlasti za osebnosti Dinka Puca, Vekoslava Kukovca in Igorja Rosine. Kot ugotavlja in na številnih primerih prepričljivo dokazuje avtor, je napredni tabor »svoj politični položaj utemeljeval z v svojih vrstah prevladujočim jugoslovanskim unitarističnim narodnodržavnim stališčem, idejno vrednost pa, kot že v avstrijski dobi, s sklicevanjem na modernost (naprednost) in vztrajnim bojem proti političnemu katolicizmu (t.i. klerikalizmu)«. Obe razsežnosti slovenske liberalne politike je v številnih študijah že natančno obdelal, pri čemer znanje o prvi v novi monografiji poglablja, tistega o drugi pa pomembno dopolnjuje z obširnimi raziskavami. Idejnopolitični profil slovenskega klasičnega liberalizma do leta 1921 je pred četrt stoletja v svoji – danes prav tako že klasični študiji – podrobno obdelal Zvonko Bergant, Perovškova knjiga pa potegne lok njegovega razvoja vse do druge svetovne vojne. Znanstvena monografija, ki obsega 325 strani in se ponaša tudi z lepo slikovno opremo, je tako razdeljena na pet obsežnih tematskih sklopov. Prvi obravnava organizacijsko-politično sliko slovenskega liberalnega tabora od preloma stoletja do napada Sil osi na Kraljevino Jugoslavijo leta 1941. Sledi poglavje, ki analizira odnos liberalcev do vere in Cerkve. Tretji tematski sklop je posvečen dvema predstavnikoma mariborskega liberalnega tabora, Vekoslavu Kukovcu in Igorju Rosini. Iz mesta ob Dravi nas avtor v četrtem poglavju popelje v slovensko prestolnico in oriše biografsko skico župana Dinka Puca. Na koncu pred sklepnimi mislimi sledi še predstavitev voditelja slovenskih katoliških narodnjakov Antona Korošca skozi liberalne oči. Perovškova vrlina je izjemna faktografska natančnost, ki bralcu omogoča verodostojno informacijo tudi o tistih poglavjih slovenske politične zgodovine, za katere smo pogosto – zmotno in nekritično – prepričani, da je o njih bilo »že vse napisano«. Tudi ob branju Perovškove nove knjige naletimo na nekaj takšnih primerov, recimo o genezi oblikovanja liberalne stranke na Kranjskem, ko avtor natančno obdela razvoj njenega poimenovanja v okviru narodnjaških in naprednjaških opredelitev. V monografiji se tako soočamo z različnimi političnimi formacijami, od Slovenskega društva v Ljubljani v devetdesetih letih do delovanja Jugoslovanske nacionalne stranke na 275 Ocene in poročila – Reviews and Reports predvečer druge svetovne vojne. V tem smislu je Perovšek zanesljiv kronist, ki pa s svojimi analizami naravnost spodbuja tudi druge raziskovalce, da njegove ugotovitve primerjajo s svojimi. To je še toliko lažje, ker se avtor ne omejuje zgolj na slovensko jedrno deželo Kranjsko, ampak izkazuje tudi odlično poznavanje razvoja strankarskega življenja drugod, od Primorske do Štajerske in Prekmurja. »Ločitev duhov«, ki je zajela slovenski politični prostor na prelomu stoletja, se je v preteklosti (in se ponekod tudi še danes) pogosto ocenjevala skozi prizmo nekakšne slogaške nostalgije. Perovšek tej ne podlega in nam predstavlja liberalizem na Slovenskem »kot sestavni del modernega političnega triptiha«, ki je ustrezal razvoju pri drugih srednjeevropskih in zahodnoevropskih narodih. Prav tako pomembna pa je tudi njegova naslednja ugotovitev: »V drugi polovici tridesetih let se je liberalna politična moč izčrpala in organizacijsko sesula. Liberalni tabor je kot politični subjekt izzvenel.« V kolikšni meri sta k temu pripomogli idejna moč in strankarska organiziranost katoliškonarodnih konkurentov na jugoslovanskem političnem prizorišču, je seveda posebno vprašanje, ki mu je tudi v monografiji namenjena ustrezna pozornost. Predstavitev vodilnega slovenskega politika kraljeve Jugoslavije Antona Korošca skozi prizmo njegovih liberalnih nasprotnikov je v tem oziru še posebej zanimivo poglavje knjige. Perovšek se prepričljivo sooča še z eno klasično poenostavitvijo iz preteklih prikazov slovenske politične zgodovine. Ob prebiranju nekaterih starejših del namreč večkrat dobimo vtis, kot da bi bili slovenski liberalci zaradi svojega poudarjenega antiklerikalizma že kar avtomatično tudi sovražniki vere nasploh. Perovšek takšno gledanje zavrača: »Liberalci so bili, kljub napadom na Katoliško cerkev, duhovščino in katoliško vero, z dogmatično-zakramentalnega vidika lojalni katoličani v zasebnem življenju. Od katoliške politične strani so se razlikovali v stališču, da vere ne bi smeli vključevati v politično življenje.« To seveda ni prav v ničemer omililo kulturnobojne osti pisanja njihovega glavnega glasila, dnevnika Jutro, ki ga Perovšek v monografiji analitično opredeljuje kot »najvplivnejše ideološko in politično orodje liberalizma«. Nova Perovškova knjiga bo gotovo hitro našla pot med vse tiste, ki jih zanima klasična politična zgodovina. Glede na raziskovalno vnemo, ki ga ni zapustila niti po formalni službeni upokojitvi, pa smo lahko prepričani, da to ni njegova zadnja beseda o »napredni fronti« na Slovenskem. Andrej Rahten [Document text truncated for crawler view.]